30.07.2023

Vestna vsakdanjost

Ni nujno, da gre v tretje rado. Lahko pa gre svetlo, sproščeno in prijazno. Vsakdanje, prosto po Leanu Kozlarju – Luigiju.

Jaša Lorenčič

Vsak dan

Lean Kozlar Luigi

Vsak dan

samozaložba 2023

Lean Kozlar – Luigi je ime, ki precej pove zlasti na Primorskem, drugje pa ne nujno. Pa bi lahko. Na svojem tretjem albumu Vsak dan je svojevrsten predveteran. Nekaj imajo s tem leta, nekaj kilometrina. Kozlar, za prijatelje Luigi, ima sicer oboje, pravzaprav vse, kar mora imeti. Prebijal se je iz ozadja, stal za Slavkom Ivančičem, Tulijem Furlaničem, Rudijem Bučarjem in sodeloval z Aniko Horvat in zdaj z Matjažem Jelenom. Ima dva albuma in festivalske nastope, ne pa prebojnega hita. Ampak Vsak dan ni album, ki bi iskal hit. Vsekakor ne na silo. Je vesten in vsakdanji, ko gre za stereotipni primorski (svetli) melos. Ima veliko, največ pa v priredbi, ki preizpraša tako preteklost kot sedanjost in prihodnost, najprej Kozlarjevo, a ne zgolj njegovo. Vsak dan ni album, ki bi iskal hit. Vsekakor ne na silo. Je vesten in vsakdanji, ko gre za stereotipni primorski (svetli) melos. Ima veliko, največ pa v priredbi, ki preizpraša tako preteklost kot sedanjost in prihodnost, najprej Kozlarjevo, a ne zgolj njegovo.

Uvodna in naslovna skladba Vsak dan je zastavljena preprosto in konceptualno, kot oprijemljiva slika skozi zgodbo samozavestnega vokala. Kozlar od uvodnega a cappella in kmalu z bas bobnom podkrepljenega vzklika »vsak dan vsaj enkrat se zbudim / pa četudi se ne zdi / vsak dan vstanem kot bolan« riše vsak dan. Ta ni markanten, je pa zvest. Če bo Vsak dan vaš prvi stik s Kozlarjem, bo njegov vokal morda deloval samozavestno in trdno, tako, kot da si prizadeva biti kaj več. A ne na silo, kar ni ravno pogosta vrlina. »Ti naredi nekaj, da ne boš spet tam kot vsak dan« gre nauk iz pesmi, v kateri želi »daleč stran / zamenjat svoj obraz / jaz vsega dovolj imam«. Vsak dan se kot pop rock komad s temeljem v kitari hitro in suho prelevi v zasanjani prehod, ki ga želi produkcijsko (Janez Skaza) zbuditi budilka na klasičen način, v želji po inovativnosti. Poslušamo o ujetosti v času in prostoru, ko se preizprašuje vest vsakdanjika. In rezultat je soliden. 

Po dodelanem uvodu prehod v Vsak po svoje izpiše singlovsko naravo preskokov, v katerih se albumi nekako zlepljajo v celoto. Vpeljava pihalne sekcije – Lean Kozlar je začel kot trobentač v osnovni šoli v Kopru – je več kot dobrodošla, saj obarva pesem v poletno gibkost. Obalno. Vsak po svoje je pop rock, v katerem je dovolj sodobnosti, da zakrije veliko tradicionalnosti. Kozlar je speven, a še vedno malenkost premalo ambiciozen, da bi posegel v višave. Saj ne gre za tekmo, ampak v karieri, ki ima začetke v letu 2005, zajema sodelovanje v raznoterih skupinah (Why Not, Q2o, Gedore) in tretji album (prva dva Kralj noči, 2017; Barve, 2019), v minulem desetletju ni zmogel več od dveh nominacij za popevko tedna na Valu 202 (leta 2017 skladba Pada in letos Nedelja zjutraj). Ampak Kozlar spada v tisto kategorijo novodobnih pop kantavtorjev, ki se držijo svoje odprte in široke linije. Kar se na albumu pokaže v še eni sproščujoči skladbi, Ti pa plešeš. Morda je nekoliko nerodno le to, da precej bolj izkušeni Kozlar z njo pristane tam, kjer terena ni docela osvojila skupina LPS po zmagoslavju na Emi 2022. Kozlar ulovi mladostno brezskrbnost, ne da bi izpadel infantilno, nostalgično ali površno. Že na tej točki zaradi ne pretirano mogočne ali prenatrpane produkcije plošča deluje skoraj flegmatično. Najbrž gre del tega pripisati trobenti, toda tovrstnih komadov se že dolgo ne snema več. Vsaj ne na tako očiten način in tako, da ne izpadejo banalni. Kajti Kozlarja v cenenost nikdar ne zanese. 

Ta občutek še okrepi Samo še tišina, ko se album upočasni. Naslov morda zavaja, saj pesem, napisana v času koronavirusa, ni tiha, ostaja svetla, iščoča, zasanjana. Kitara se floydovsko poigrava z lebdenjem, vokal pa je tu šibkejša točka in besedilo premočrtno. A to se Kozlarju lahko spregleda glede na to, da je sodeloval z Matjažem Jelenom (Šank Rock), refren pa bližje kot k Šank Rocku povleče k obalni dediščini (Faraoni ali kaj iz zakladnice Danila Kocjančiča). Duet sam po sebi ne izstopa, vsaj ne tako, da bi Kozlarja izstrelil med prvoligaše, niti obratno, da bi Jelen dvignil pesem in/ali kariero mlajšega kolega. Pač pa refren pokaže, zakaj je Šank Rock z baladami pristal v kanonu slovenske glasbe. In nemara tudi to, kaj manjka tretjemu albumu in kje ima Kozlar še rezervo. Kjer luna sije je produkcijski presežek albuma, zasidran v gibkem basu (Tomaž Dolžan), na katerega se vokal lepo prileže. Bolj zgodbeno in globlje, kar se pokaže, ko pesem dobi polno podlago. Kjer luna sije ima ogromno potenciala, struktura je radijska, popevanje brezsramno prilegajoče, vendar je verz konkretnejši. Radijska, krajša verzija je kompaktna, a se zdi, da je zamudila približno desetletje za še kaj več. 

Med desetimi skladbami je še en duet, Začaran krog, kjer se refren znova rockersko okrepi, tokrat z Dušanom Sagadinom – Ducem iz Paul Grem. Pa ne le z vokalom, ampak z inštrumentalnim osrednjim delom, kjer se primarno blues rock skladba sprevrže v rock preskok (primerjava z The Black Keys ne bi bila odveč). Kitari (Janez Skaza in Gabrijel Juriševič), klaviature (Mitja Bobič) in bobni (Matjaž Skaza) ne le dobijo, ampak osvetlijo svoj smisel. V tej konstelaciji dobi Kozlar nekaj več, šele ko se komad tako bendovsko usede, se Začaran krog začne prepričljivo vrteti (»Ubijal počasi bom / kar ubiti se še da ... Začaran krog, kjer ne najdem izhoda / duši me in vleče na štiri strani / ne čakam, da z mano igra se usoda / za večji korak mi zmanjka moči«). Naj bo pesem še tako kleno sestavljena, je na albumu odmik od vsakdanjosti. V bistvu se z dvojnim vokalom Vsak dan preizprašuje, z veliko in z malo začetnico. Res škoda, da takih ostrejših, bolj molovskih trenutkov ni več na albumu. Osnova je tu, bend prav tako, kot tudi komadi. S takšno skladbo ima tretji album pri teh letih svoj smisel. Toda očitno se Kozlar najbolj varno počuti v izpovedni povsakdanjosti, kakršna je Odhajaš. Koncept opisovanja lika, ki odide v Ljubljano, ni nič novega (spomnimo vsaj na Plestenjakovo Ona sanja o Ljubljani), zato ima Kozlar konkurenco, ko se spusti v to pesem. Kitarski pejsaži skušajo delovati filmsko, kot ščepci motivov, s katerimi bi skladba Odhajaš postala pesem o dekletu, ki se je izgubilo, a si zasluži, da se najde. Pesem je imela še eno kitico, ki pa je po Kozlarjevem pričevanju za Radio Koper leta 2021 komad preveč podaljšala. Ironično je zdaj Odhajaš najkrajša pesem na albumu, četudi le za sekundo. 

Da je Kozlar žanrsko vešč, je dokazal že večkrat. Zato je klasična bluesovska skladba Prazna srca test in ocena veščosti njegovega vokala. Ve, kje so njegove lege, in iz tega skuša iztržiti največ. Ampak prav komad, kakršen je Prazna srca, ki poseže v prostor, ki so ga v zadnjem desetletju najbolj uspešno zasedli Hamo & Tribute 2 Love, pokaže, zakaj se mu ni uspelo širše prebiti. Da ne bo nesporazuma, obrtniško ima Prazna srca vse, kar mora imeti, ampak ne začuti se praznine, ki jo napoveduje naslov. Zato pa komad zapolnijo greha vredne klaviature. 

Pravi adut albuma je Nedelja zjutraj, priredba, kakršnih je pri nas premalo. Na Primorskem prepoznavna skupina Platana je izvajala pesem, ki sta jo napisala Drago MislejMef in Danilo Kocjančič. Težko je zgrešiti izjavo Mefa ob izidu singla: »Očitno čas besedam dobro dene ali pa sem se že nalezel sodobne povprečnosti in se mi zdi fino, če besedilo pesmi celo nekaj pove.« Dejansko Nedelja zjutraj nekaj pove prav o danes izmuzljivi vsakdanjosti. »Jutro gre čez hiše / dimnike obriše / na Žusterno se ozrem« pač še vedno učinkuje. Mef je priredbo uvrstil nekam med Halo in Rudija Bučarja, kar drži kot pribito. Kozlarjev vokal je festivalski, popevkarski, močnejši, zgodbeni. In v tem je razlika. Takšna lagodnost, prepričljivost, morskost je tisto, kar imajo ali so imeli le največji. In kar lahko imajo tudi mlajši. Še vedno, če le zagrabijo pesem tam, kjer je njena moč. Nedelja zjutraj je primorski komad, ki zveni kot primorski komad, Vsak dan pa se uradno sklene z daljšo verzijo pesmi Kjer luna sije, čeprav se zares dokonča z Nedeljo zjutraj. 

Vsak dan je album, s katerim ima Lean Kozlar – Luigi dokončno odličen nastavek. Morda to ob tretjem albumu in za izvajalca, ki je že dovolj dolgo naokrog, zveni neobičajno, celo zgrešeno. Ampak Kozlar kaže, da ima potencial za dolgoživo kariero prav zato, ker zna – čeprav verjame v lastni material – sodelovati in prirejati, ne da bi iskal bližnjice ali instantni preboj. Njegova vsakdanjost je vestna, prijazna, svetla. Kar je dovolj za soliden album, za več pa mu manjka prebojni komad. Vsak dan tako deluje kot predah.