Danes poslušamo: Josip Ipavec

Vlada Republike Slovenije je leto 2021 razglasila za leto Josipa Ipavca. V obrazložitvi so na ministrstvu za kulturo zapisali: »V letu 2021 se spominjamo 100. obletnice smrti skladatelja in zdravnika dr. Josipa Ipavca (21. 12. 1873–8. 2. 1921), ki je za slovensko glasbeno zgodovino ustvaril veliko pomembnih del. Med njimi posebej izstopata prvi slovenski balet Možiček in najobsežnejše delo opereta Princesa Vrtoglavka, sicer pa glavnino njegovega ustvarjanja predstavljajo samospevi in orgelske skladbe.«

Slovenska filharmonija se je Josipu Ipavcu poklonila že v letošnjem novoletnem koncertu in izvedla dva odlomka prvega slovenska  baleta Možiček (predigra in Pierrette in Kolombina).

Orkester Slovenske filharmonije - New Year's Concert of Slovenian Philharmonics 2021: Invitation to the Dance (2021)

V mesecu januarju je RTV Slovenija v oddaji Opus predstavila celotno dinastijo skladateljev in zdravnikov Ipavcev in posebno pozornost namenila tudi Josipu Ipavcu.

Josip Ipavec  se je rodil 21. decembra 1873 v Šentjurju kot sedmi od desetih otrok Gustava in Karoline. Kot oče Gustav je izbral tako zdravniško kot glasbeno pot. Že pri štirih je z očetom igral klavir, kasneje ga je poučeval tudi brat Lojze. Ljudsko šolo je končal v domačem trgu pri učitelju in pevcu Frančišku Vučniku, ki ga poučeval tudi violino. Oče ga je leta 1883 poslal v benediktinski samostan Št. Lambert na Gornjem Štajerskem, kjer je dokončal prvi in drugi razred gimnazije. V samostanu je tudi pel v deškem zboru odličnega orglarja Karola Grütza. Že takrat je Josip uglasbil nekaj duetov za violino. Tretji in četrti razred gimnazije je končal pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem, v tistem obdobju je skomponiral valček za klavir in violino. Na dan velike mašne slovesnosti je orglar nenadoma zbolel, zato je na pomoč priskočil 14-letni Josip Ipavec ter na orglah spremljal orkester in pevce.

Josip Ipavec (Marko Bajuk - bariton, Andrej Jarc - klavir) - samospev Na križpotju (1988)

Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju, v tem času je uglasbil Ave Mario za moški zbor z bariton slogom. Tam se je spoznal z Nemcem Feryjem Leonom Lülekom, znanim baritonistom. Josip je zanj skomponiral celo vrsto nemških pesmi in balad (Das Königskind, Die Woiewodentochter, Die Drei), samospevov ob spremljavi klavirja. V Gradcu se je učil glasbene teorije pri dr. Torgglerju ter uglasbil slovensko balado Trije vojaki za bariton in solo ob spremljavi klavirja, Triglavsko koračnico in četverospev Imel sem ljubi dve. V Gradcu je ustvaril balet oz. enodejanko pantomimo Možiček, s katerim je dosegel lep uspeh v novi operni hiši v Gradcu, ki je spadala med največje v habsburški monarhiji. Kasneje so Možička uprizorili  še v Trstu, Celovcu, Olomucu, Mariboru, Ljubljani in Novem mestu.

Josip Ipavec (Slovenski komorni zbor, dir. Mirko Cuderman) - Imel sem ljubi dve (1988)

Leta 1904 je dokončal medicinske študije v Gradcu. Bil je specialist za oči. V letih 1904 in 1905 je delal v vojaški bolnišnici na Dunaju. V prostih urah se je učil instrumentacije pri kapelniku jubilejskega gledališča (Volksoper) Aleksandru Zemlinskem.

Od avgusta 1905 do spomladi 1907 je delal kot vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je oče Gustav Ipavec zbolel, je službo vojaškega zdravnika opustil in se vrnil v rodni Šentjur, kjer je prevzel 50-letno očetovo prakso. Leta 1907 se je v Gradcu poročil z Albertino Novoszad. Jeseni leta 1909 je težko zbolel. V zakonu sta se jima rodila sinova Jože in Teodor. V Šentjurju je dokončal komično opero Princesa Vrtoglavka v staroštevilčnem slogu, s katero se je dolgo ukvarjal. Besedilo  je v slogu evropske literarne dekadence zanjo napisala pisateljica Mara Čop-Berksova. Skupaj z vplivnimi prijatelji si je prizadeval,da bi opereto uprizorili, vendar to za časa njegovega življenja žal ni uspelo. Izvedenih je bilo le nekaj delov opere, prvič pa je bila v celoti izvedena šele 29. novembra 1997 v SNG Maribor.

Josip Ipavec je bil leta 1914 mobiliziran in poslan v Wagno na današnjem avstrijskem Štajerskem, kjer je bilo begunsko taborišče za ubežnike iz Galicije. Zaradi bolezni je bil kasneje demobiliziran in še pred koncem vojne so ga poslali domov. Sčasoma je opustil tudi zdravniško prakso. Umrl je 8. februarja 1921 v Šentjurju, kjer je tudi pokopan.

Josip Ipavec (Dekliški zbor sv. Stanislava, dir. Helena Fojkar Zupančič) - Zimska (2020)

Razglasitev leta Josipa Ipavca bo spodbudila zasnovo programov in projektov v letu 2021, od področja glasbene ustvarjalnosti do raziskovanja in glasbenega izobraževanja, ki jih lahko spremljamo na spletni strani www.josipipavec.si.  Družino Ipavec lahko spoznate v Muzeju Ipavčeva hiša, v branje pa si lahko privoščite pravkar izdano monografijo Igorja Grdine Slovenski Mozart: Knjiga o Josipu Ipavcu (Beletrina, 2021).

Več o Josipu, njegovem očetu Gustavu Ipavcu in stricu Benjaminu Ipavcu si lahko preberete na našem spletnem portalu MOMUS - Monumenta musica Slovenica. Namreč, glasbeni vodič MOMUS ljubitelje glasbe popelje po poteh snovne glasbene dediščine Slovenije. Interaktivna zasnova spletne publikacije s slikovnim gradivom in podrobnimi opisi omogoča neposreden stik s spomeniki, spominskimi ploščami, spominskimi parki in muzejskimi glasbenimi zbirkami. 

Notranjost Ipavčeve hiše (foto: arhiv Muzeja Ipavčeva hiša) 

Zunanjost Ipavčeve hiše (foto: arhiv Muzeja Ipavčeva hiša)