Danes poslušamo: Marijan Lipovšek

»Omnia pro arte – Vse za umetnost« je geslo, za katerega je živel in dihal Marijan Lipovšek. Bil je skladatelj, pianist, pedagog, pisec in nenazadnje strasten alpinist.

Že v otroštvu ga je spremljala glasba, saj je njegov oče igral kitaro. Doma so imeli pianino in ko je imel osem let, se je začel učiti pri Josipu Pavčiču. Ta mu je zgodaj predstavil svetovne klasike, ki so postali njegov vzor. Pri dvanajstih letih je staršem podaril skladbo Fantazija za klavir v Mozartovem stilu. Takrat je že tudi nastopal kot pianist, saj je spremljal telovadne vaje pri društvu Sokol in se vpisal v glasbeno šolo Glasbene matice. Leto kasneje je tudi ustanovil salonski orkester v dijaškem društvu Preporod.

Po koncu 1. svetovne vojne družini finančno ni bilo lahko, zato je že v dijaških letih za zaslužek igral na plesnih prireditvah, kar je bilo zanj zelo naporno. Vpisal se je na konservatorij Glasbene matice, kjer je bil njegov profesor Janko Ravnik, teoretske predmete pa ga je poučeval Lucijan Marija Škerjanc. Vendar noben od njiju Lipovšku ni dal ustreznega znanj, zato je 1928. začel študij pri Slavku Ostercu. Maturiral je in na Filozofski fakulteti študiral umetnostno zgodovino. Takrat je že tudi redno nastopal kot spremljevalec in v komornih zasedbah, se zaposlil kot korepetitor pri Glasbeni matici in učil najmlajše. Njegove pianistične vrline slišimo tudi v naslednji skladbi.

Leto dni je preživel v Pragi, kjer je kompozicijo študiral pri Jozefu Suku ter opravil tečaj pri Aloisu Hábi. Obenem je izpopolnjeval znanje klavirja pri Vilému Kurzu. Po vrnitvi domov je nekaj let posvetil predvsem koncertiranju. Leta 1939 je prejel štipendijo za enoletni študij v Rimu pri Alfredu Caselli. Takrat je napisal Prvo suito za godala. Drugo je napisal leta 1951.

Med vojno je poučeval na Glasbeni akademiji, delal na Radiu Ljubljana, učil na Glasbeni matici in v društvu Sloga. V tem času je napisal tudi več komornih in zborovskih skladb. Po vojni so ga obtožili sodelovanja z okupatorjem in obsodili na prisilno delo in mu zaplenili premoženje. Kasneje je bil sicer oproščen, a je družina (z ženo sta imela že štiri otroke) zelo trpela. Pretresljivo obdobje ga je zaznamovalo za vse življenje. Uglasbil je ciklus pesmi iz zbirke Bolečina Mitje Šarabona, napisal Simfonijo in simfonično pesnitev Domovina. 1946 se mu je rodila tudi hčerka Marjana, ki je postala slovita operna pevka in njegova muza samospevov, oproščen pa je bil tudi vseh obtožb. Ponovno je postal profesor na Akademiji za glasbo, bil direktor Slovenske filharmonije, urednik Slovenske glasbene revije in do leta 1970 opravljal uredniško delo edicij Društva slovenskih skladateljev. Spreminjal se je tudi njegov kompozicijski slog, ki je postajal bolj atonalen in pod vplivi ekspresionizma. Od leta 1962 je poučeval tudi na Filozofski fakulteti, pisal kritike, radijske oddaje in redno koncertiral. V osemdesetih letih je uglasbil kar pet ciklusov samospevov. Njegovo zadnje delo je ciklus samospevov Odisej. Leta 1955 pa je nastal ciklus pesmi Sončece, sij.