Glasba v črkah: Popevke, songi in šansoni Boruta Gombača

Borut Gombač (1962) je pesnik, dramatik in pisatelj, nekoč krajši čas tudi rock glasbenik (kitarist). Leta 2006 je za svojo pesniško zbirko Razblinjene dlani in zbirko pravljic Velike oči male budilke dobil Glazarjevo listino, leta 2020 pa za zbirko S konico konice jezika še Veronikino nagrado za najboljšo slovensko pesniško zbirko leta.

Po Gombačevih tekstih pa so veliko posegali tudi glasbeniki. Moč jih je najti na kar treh samostojnih albumih: Razpljuskane šipe skupine Cantorana, Balade na bledečih tleh benda KvinTon in Melodije zamolčanih besed kantavtorja Marka Groblerja. Poleg tega so ga uglasbljevali še mnogi drugi, songi pa so razkropljeni po različnih kompilacijah, mnogo njih tudi v seriji Rokerji pojejo pesnike, s katero je Gombač dolga leta plodno sodeloval. Kar nekaj njegovih šansonov oz. popevk pa je našlo pot tudi na gledališke in radijske odre, morda najbolj znani so muzikal Kurentova svatba in lutkovni predstavi Rojstni dan in Psiček iz megle.

Gre torej za zelo tehtno izdajo, ki bo lahko služila tudi kot navdih novim generacijam tekstopiscev. Naj opozorimo še, da knjigo zaključuje zelo bogata zbirka fotografij, in sicer na več kot petdesetih straneh. 

Prilagamo primer uglasbitve enega izmed tekstov:

HROMI JOŠT

Hromo Jošt berači v podhodu
na vlažnih tleh s spodvitimi nogami,
smrdeč po žveplu in po jodu,
v trhli srajci, preluknjani na rami.

Iz luknje sije smrtno bela koža,
na njej je črno tetoviran znak,
osmica, ki ležečo jo obkroža
mehki puhasti oblak.

Razdalje meri hromi Jošt,
meri, meri in mrmra.
Za čelom skriva zemljevid,
na njem pa pot, ki se konča,
kjer končnost je privid.

Ko je pri sedmih v sanjah shodil,
je sebe spremenil v korak;
vsak meter, ki ga je prehodil,
podaljšal srčni je poltrak.

Kjer zdaj čemi, je bil nekoč,
v mrazu grejejo ga črna sonca.
Pobegnil je iz mesta v noč,
v brezzvezdno noč, ki nima konca.

KvinTon in Borut Gombač - Hromi Jošt (Balade na bledečih tleh, 2011)