Glasba v črkah: Ekvinokcij Marjana Kozine

Ekvinokcij je med največkrat izvajanimi in tudi v tujini uspelimi slovenskimi operami, a obenem nima dokončne oblike, saj so jo avtor, kasneje pa tudi njeni interpreti, pogosto spreminjali. Borut Smrekar se ji v monografiji približuje z različnih smeri. Natančno analizira njeno genezo, vsebinsko in formalno podobo ter zagovarja stališče, da je Ekvinokcij najboljša slovenska opera vseh časov; poleg nje pa med najbolj izstopajoče domače opere uvrsti še Cortesovo vrnitev Pavla Šivica in Črne maske Marija Kogoja. Knjiga prinaša dramaturško in glasbeno razčlembo tega pomembnega glasbenega dela, ki bo lahko postala osnova za bodoče uprizoritve.

Ekvinokcij je celovečerno operno delo v štirih dejanjih. Libreto je po istoimenski drami Iva Vojnovića (1857-1929) napisal večinoma skladatelj sam. Jezik libreta je nekakšna jezikovna mešanica različnih srbskih in hrvaških dialektov. V slovenščino sta opero prevedla Smiljan Samec leta 1946 in Borut Smrekar leta 2006. Opera je pisana za soliste, mešani zbor in veliki orkester ter traja približno uro in pol čiste glasbe. Dogajanje je postavljeno okoli leta 1860 v majhno pristanišče blizu Dubrovnika. 

Marjan Kozina (1907-1966) je študiral filozofijo in matematiko, sočasno je študiral tudi klavir in violino, pozneje pa se je usmeril v študij glasbe na Dunaju in v Pragi. Leta 1943 se je pridružil partizanom, po koncu druge svetovne vojne pa je postal prvi upravnik Slovenske filharmonije. Deloval je tudi kot pedagog na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Že med vojno je dokončal partituro opere Ekvinokcij in jo zakopal na vrtu svojih staršev. Prvič je bila izvedena leta 1946 v ljubljanski Operi, leta 1948 pa je zanjo prejel Prešernovo nagrado. Ob stoletnici delovanja Slovenske filharmonije, 13. januarja 2008, je bila po njem poimenovana Velika dvorana Slovenske filhamrnonije. K slovenski simfonični glasbi je veliko prispeval s svojo Simfonijo v štirih stavkih, ki so pravzaprav posamezne simfonične pesnitve in komponirane ločeno. Nosijo programske naslove Proti morju, Padlim, Ilova Gora in Bela krajina. Slednji stavek je bil v povojnih časih koncertno največkrat izvedena slovenska simfonična skladba, saj so Simfonijo orkestri redkeje izvajali v celoti. Bela krajina je postala simbol vojnih in povojnih časov, s svojim optimizmom pa je predstavljala voljo do življenja. Skomponiral je še baleta Bajke o Gorjancih in Diptihon, pa tudi filmsko glasbo za nekaj zelo uspešnih filmov (Kekec, Na svoji zemlji). Kozina se je posvečal tudi pisanju in prevajanju. Posegel je na področje knjige o glasbi, glasbene teorije in estetike, vloge umetnosti in umetnika v sodobni družbi, prevedel vrsto romanov, pisal je potopise, kritike in polemične sestavke ter poljudnostrokovne spise. 

Dr. Borut Smrekar je po študiju prava, klavirja pri Dubravki Tomšič Srebotnjak in dirigiranja pri Antonu Nanutu se je izpopolnjeval na Hochschule für Musik und darstellende Kunst na Dunaju. Kot asistent s področja dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani je magistriral na temo Vodenje zbora in kasneje s pomočjo štipendije avstrijske in bavarske vlade doktoriral s temo Problem retuš orkestrskega zvoka Beethovnovih simfonij. Bil je med ustanovitelji Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Po poučevanju na Akademiji za glasbo v Ljubljani je bil med letoma 1998 in 2005 ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana, s katerim je kot umetniški vodja zbudil mednarodno pozornost in priznanje. V letih 2019 in 2020 je bil umetniški vodja Zbora Slovenske filharmonije. Nastopal je z različnimi orkestri in zbori v domovini in tujini ter sodeloval v žirijah uglednih mednarodnih pevskih tekmovanj. Prevedel je več opernih libretov in redigiral partituro opere Ekvinokcij Marjana Kozine. Je član upravnega odbora SIGIC.