07.04.2021

Glasba v črkah: Pripetljaji s FEOm

Tokrat bi vas radi spomnili na drobno knjižico, v kateri so zbrane duhovite anekdote o Ivanu Volariču.

SIGIC

Pripetljaji s FEOm
Foto: naslovnica knjižice

Ivan Volarič - Feo (1948-2010) je širše sicer najbolj poznan kot pesnik (njegov prvenec Desperado Tonic Water še vedno velja za kultno pesniško zbirko), a je bil poleg tega v kulturno življenje ožje in nekdanje širše domovine vpet tudi na mnoge druge načine. V letih 1971-1974 je urednikoval in objavljal v študentskem glasilu Tribuna in v reviji Problemi. Bil je kulturni urednik v Mladini in sodelavec Radia Študent. Nastopil je v nekaj filmih, za nas pa so seveda najbolj zanimive njegove povezave z glasbeno sceno.

Sodeloval je s skupino Buldožer, bil je boter imena skupine ter soavtor naslovnice prve plošče, ki je izšla leta 1975. Leta 1979 je začel sodelovati z Markom Brecljem, s katerim sta ustanovila duo Zlati zubi in veliko nastopala po Jugoslaviji. Sodeloval je tudi z glasbeniki iz skupine Marjanov čudni zajec ter zasedbo Hišni Band. V začetku devetdesetih je ustanovil skupino The Schmidt’s, kasneje je sodeloval s klaviaturistom Jožetom Zupanom, leta 2007 se je pridružil improvizatorjem Salamandra Salamandra.

Knjižico Pripetljaji s FEOm: sočne, dišeče in kosmate pripovedi in spomini nekaterih ljudi, ki so ga poznali sta uredili Petra Rovšček in Marjeta Manfreda, izdalo pa ob 70. obletnici Ivanovega rojstva, leta 2018, Kulturno društvo NIT - Posočje, Benečija, Rezija. V drobni knjižici so zbrane anekdote in razni spomni nanj. Čtivo je nadvse radoživo, čeprav včasih na trenutke nekoliko trpko, kajti vedeti je potrebno, da je bilo njegovo življenje večnega outsiderja pogosto tudi precej težko, predvsem kar se tiče ekonomske situacije. O tem, kako karizmatičen je lik bil, pa najbolje priča dejstvo, da se je spominjevalcem pogosto zdelo vredno zapisati kak spomin, ki bi, če ne bi šlo za Fea, obveljal za nepomembnega. A Feotu je uspelo iz svojega življenja narediti celostno umetnino in tako ga je dojemala tudi okolica. 

Treba je opozoriti, da je nabirka zgodbic res precej arbitrarna in da skoraj v celoti umanjkajo spomini na Feotova mladostna udejstvovanja, ko je bil umetniško tudi najbolj prodoren. A razumeti je potrebno, da je šlo za lokalno samoiniciativo, in zato pač osredotočeno na lokalne spomine in čas, ko se je Feo priselil nazaj v domači Sužid. Ali kot je zapisala ena od urednic Marjeta Manfreda: "Ta droben zvezek pripetljajev in spominov nanj je predvsem posledica radostnega impulza in le skromen poskus nečesa, kar si želimo, da bi (znatno debelejše) nastalo izpod rok profesionalnega urednika ali profesionalne urednice kakšne dobre slovenske založbe."
Čemur lahko le pritrdimo ...

Ivan Volarič - Feo & Hišni bend - Tre son le cose bella da ricordare (1990)