Glasba v črkah: Zamenite mi glavo

Podnaslov izdaje Antologija slovenske punk poezije lahko asociira na širše polje, kot ga knjižica dejansko obsega. Punk poezija je namreč lahko razumljena tudi kot termin punkovskih postopkov v poeziji in zato ne nujno vezana na samo glasbeno sceno ali celo punkovsko subkulturo. Opozoriti torej velja, da gre v tem primeru za antologijo slovenskih besedil punk bendov prve in druge generacije (1977-1984), scene, katere pomemben akter je bil tudi sam urednik Esad Babačić z nadimkom Car. Bil je namreč frontmen, tj. pevec in tekstopisec, benda Via Ofenziva, v katerem so igrali še kitarist Zoran Železnik, bobnar Robert Fritsch in baskitarist Ivo Frančič oziroma v kasnejši reinkarnaciji benda Toni Šemerl. V knjižici torej ne boste našli besedil mlajših bendov, niti ne tekstov nekaterih sopotnikov scene, ki so tudi nedvomno pisali "punk poezijo", npr. Jani Kovačič. Boste pa našli ključne tekste komadov bendov Otroci socializma (Brane Bitenc), Berlinski zid (Brane Bitenc in Miha Štamcar), Čao pičke (Jani Sever), Tožibabe, Via Ofenziva (Esad Babačić), Šund (Boris Čibej), O! Kult (Brane Zorman), Kuzle (Dare Kaurič), Grupa 92 (Matej Sršen), Lublanski psi (Milan Košir), Indust Bag (Goran Jarnevič), Niet (Igor Dernovšek, Aleš Češnovar, Primož Habič, Sašo Jovanovski, Rok Sieberer, Robert Ristić idr.), Laibach, Pankrti (Peter Lovšin in Gregor Tomc) in Water Pistols oziroma Divizije niča (Peter Mlakar).

O punku pod Slovenci je bilo sicer potipkano že mnogo papirja in digitalnih strani, a vendarle je nova izdaja Zamenite mi glavo: Antologija slovenske punk poezije dobrodošla, ker na enem mestu prinaša izbor res dobrih in že desetletja relevantnih tekstov, poleg tega pa jo uokvirjata precej čustven uvodnik urednika Babačića in tehtna spremna beseda Alija Žerdina. Opozoriti velja še, da je knjigo mogoče kupiti le neposredno pri avtorju, saj pri njeni distribuciji, v pravi punkerski maniri, noče imeti opravka z institucijami kot so knjigarne in knjižnice.

Ob tej priliki smo zato Esadu postavili nekaj vprašanj.

Po kakšnem sistemu si delal izbor besedil? Gre za osebne preference ali za kakšno drugačno sistematiko?

Tukaj ni bilo nobene sistematike. Jaz vse to, te verze, nosim v sebi vse od takrat, ko so nastali. Tako, da je bilo edino merilo, da mi tekst še danes dela skomine!

Pesmi v knjigi so stare okvirno 40 let. Zakaj misliš, da so še vedno aktualne in na kakšen način lahko komunicirajo tudi s sodobno mlajšo generacijo?

Že nekaj časa vodim po Ljubljani kolesarsko punk turo in prav neverjetno je, kako je mladim odraslim, recimo okoli 18 let, všeč ta energija, ki jo je izžarevalo to uporništvo kot način življenja. Uporništvo, ki je imelo zraven neko neodgovornost, frivolnost, svobodo. To je namreč zelo pomembno. In to je dajal rokenrol. Da ni bilo tako politično vse skupaj, kajti čeprav smo mi pogosto govorili neke parole, sami sploh nismo bili politični. V primerjavi z današnjim časom, ko je vse kontaminirano s politiko. Danes je tako, da isti trenutek, ko karkoli izraziš, si že kontaminiran, si že določen, si že lev ali desen. Takrat pri punku pa se je odprl svoboden prostor, kjer si lahko praktično povedal vse; sicer si s tem lahko ogrožal lastno zdravje, počutje svojih staršev in tako naprej, si pa lahko začutil to svobodo, da si bitje, ki lahko brez nekih zavor in samocenzure, ki je dandanašnji velika težava, izraziš svoje mnenje, za nameček pa je to še umetnost. Kar je zelo pomembno … in tu smo sedaj pri tej antologiji punk poezije. To je umetnost! A dejstvo, da je to umetnost, je bilo do sedaj vedno nekoliko odrinjeno. Tudi literarna zgodovina je te pojave predalčkala z zelo čudnimi izrazi, kot na primer »straniščna poezija«. A to ni pravilno. In sedaj ko se je pojavila ta knjiga, je jasno udarilo na plano, da to je poezija, da to je umetnost! In to še umetnost, ki ima izjemno sporočilnost. In spet smo pri težavi današnjega časa, ko nič več nima sporočilnosti, saj je vse že v naprej kontaminirano, saj je v službi prodaje, tj. kapitala, ali neke politične stranke. Ta antologija je torej zapis nekega močnega umetniškega gibanja, ki je bilo močno povezano z rokenrolom. To je umetnost z ulice in ima zato veliko avtorjev, ki so vsi delali podobno, kot da bi bili del skupnega poetičnega gibanja, pa se tega sploh niso zavedali.

Na naslovnico si dal razvpitega punkerja Gorazda Štruklja - Kuzlo. S kakšnim posebnim namenom ali le zaradi dobre fotografije?

Izključno zaradi dobre fotografije. To naše gibanje je imelo srečo, da so bili del te družbe tudi nekateri izjemno dobri in pomembni fotografi: Jože Suhadolnik, ki je tudi prispeval to fotografijo za naslovnico, pa Jane Štravs, Siniša Lopojda, nekaj časa tudi famozni lik Miki Stojkovioć, ki se je potem nekje izgubil, in drugi. Fotografiranje je bilo izjemno pomembno; nekdo je venomer dokumentiral. In ravno Suhadolnik je bil morda najmočnejši v tej dokumentarnosti. On je ujel pravi trenutek. Ujel je Kuzlo v tej svoji naivnosti. No, naivnost je bila sploh zelo pomembna. Še posebej pri nas avtorjih, ki smo bili stari 16 ali 17 let. Naivnost in frivolnost. Nezavedanje tega, kaj se je dogajalo. In na fotografiji Kuzlin pogled pooseblja ravno to - popolno otroško naivnost in zaupanje. In zato ni bilo nobenega dvoma: ko sem videl to fotografijo, sem rekel, to mora biti naslovnica te knjige.

Lahko v prihodnosti pričakujemo še kako akcijo benda Via Ofenziva?

Ne, ne … pred leti smo se malo dobivali in igrali naokoli (tudi na Izštekanih, op.a.), ampak prostora za tovrstno glasbo, v Sloveniji, na tej sceni, preprosto ni več. Pa tudi ponavljati neke stvari, ki so bile že zdavnaj odigrane in zapete je preprosto iluzorno. Mislim, da je potrebno nekatere zgodbe tudi končati, da se lahko začnejo druge, nove. Gotovo obstaja na kupe dobrih bendov, ki so sedaj v polnem naboju.

Kako je sploh prav Via ali V.I.A. (na vaših izdajah se pojavljata oba zapisa)?

Takrat smo imeli neke »mojstre za imena bendov«, posebno talentiran pa je bil Miha Štamcar iz benda Berlinski zid. Bil je seveda tudi izvrsten tekstopisec, kar lepo vidimo v tej antologiji. Mislim, da sta sploh on in Jani Sever iz Čao pičke še posebej močna. Šele sedaj, ko prebiram knjigo sem osupel, kako dober pesnik je bil Jani Sever. Pa vedno sem si mislil, da ker je to pela Marsa (Alenka Marsenič, op. A), da je to tudi ona napisala, ker je bila tako prepričljiva. Pa ni res. To je pač napisal Jani Sever. No, torej, če se vrnemo k Štamcarju, on je rad tudi dajal imena bendom, tako tudi naši Vii Ofenziji. Na začetku smo bili namreč z Berlinskim zidom v skupaj v placu za vaje. Ni pa to Via kot »ulica«, temveč kot »vokalno instrumentalna skupinA«. Nismo pa pisali pikic, saj nismo bili jezikoslovci, hehe.

Zavzemaš se za muzej punka oz. bolje povedano punk muzej. Nam lahko poveš kaj več o tem, tj. kako si ga zamišljaš?

To je moja utopija! Zamišljam si ga kot nekaj zelo organskega, da bi bila to neka časovna kapsula. To bi bilo kot potovanje v nek določen trenutek v času, recimo v leto 1980, pa da bi tisti, ki bi vstopil vanj podoživel ta občutek, ki smo ga mi nosili v sebi. Seveda bi bilo to zvočno zelo dominantno, pa tudi lasersko – z laserji bi se namreč izpisovali verzi, kot nekoč grafiti. V manjši meri pa bi šlo za klasično razstavljanje po stenah. Zaenkrat smo sredi dogovorov s Slovenskimi železnicami, ki so seveda naš naravni zaveznik, kajti ljubljanska železniška postaja je bila ključni prostor tudi za punk, tako kot za intelektualno sceno. To je bila zadnja postaja – vsi intelektualci, pesniki, pisatelji, umetniki, punkerji so se ne koncu stekali na »štacjon«. To je bil začetek in konec – tam si začel dan in pogosto tudi končal. Zato bi si želel muzej tam v bližini, ali celo v kakšnem vagonu. So pa še tudi razgovori z MOL, kajti obstaja tudi opcija muzejskega punk avtobusa. No, bomo videli …