Muzej praznine

Ljubljana bi morala dobiti dva muzeja: muzej pank kulture in pa muzej praznine. Vsako mesto ima namreč svojo praznino in v njej svoj nič, za katerega se splača živeti, včasih tudi umreti. Če seveda ni preveč lep dan za smrt. Pa vendarle: dlje ko se sprašujem o smislu ustanavljanja pank muzeja, vse bolj mi je jasno, da muzej praznine že obstaja. In to že od takrat, ko so »lepi in prazni« iz mesta dokončno izgnali akterje urbane kulture, ki so svoj izraz iskali »po cestah mesta«, kot je v svojem hitu prepevala zasedba Berlinski zid. Povsem razumljivo je, da mestne oblasti, ki skrbijo za to, da je praznina mesta predvsem »lepa in prazna«, ne kažejo nobenega interesa za tovrstni muzej. Kar niti ni tako slabo, saj gre v osnovi za dve povsem različni kulturološki paradigmi: na eni strani duhovno, ponotranjeno in vsebinsko natrpano, na drugi strani pa zunanjo, prazno, brez vsebine in duha. In če naj Ljubljana še naprej izgublja svoj ponos, potem naj bo to v muzeju, ki ima rušenje v svojih temeljih, ali kot je nekoč napisal zapisal še en veliki pank pesnik: Še zmeri mislm, da je treba vse minirat!

Matej Sršen, pisec besedil izjemne ljubljanske pank skupine Grupa 92, je v svoji pesmi Avtobusi že zelo zgodaj napovedal, kaj se bo zgodilo z Ljubljano, ko jo bodo mojstri gentrifikacije prepustili lepim in praznim turistom, ki v svojem mimohodu puščobnosti ne opazijo duha, izgubljenega tam nekje v zgodnjih devetdesetih, ko je pankovsko predigro osamosvojitve zamenjal neizprosni boj za oblast in vpliv tistih, ki so s pridom izkoristili eksplozijo energije, nakopičene desetletja pred tem. Takole gredo verzi pesnika, ki še danes piše in vadi s svojo skupino nekje v mestu: »Avtobusi iz centra / vozijo lutke. / Ne vejo, kam grejo, / predmestja so vsa enaka. / Turisti majo foto / in slikajo v barvah. / In tam se ne vid, / da so lutke brez barve. / Da nimajo nobenga, / so sami okvirji. / Aaaaaa, / avtobusi iz centra, / aaaaa, / avtobusi iz centra, / aaaaa, / avtobusi iz centra.« 

Besedilo, ki bi lahko nastalo danes, je bilo uglasbljeno leta 1980 ali kakšno leto prej, priča pa o neverjetni vizionarski moči slovenskega panka, ki je opozarjal pred zlom novega časa, v katerem bo praznina brez poezije zamenjala poezijo praznine, žalosti in obupa peščice mladih pesnic in pesnikov, ki so imeli preveč radi svoje mesto in so bili zanj pripravljeni preliti tudi pesniško kri. Povsem v nasprotju z »lepimi in praznimi«, ki so svoje mesto izdali ob prvi priložnosti, ki se jim je ponudila. In tako je še danes, s to razliko, da so prišli v mesto turisti, ki so nadomestili domačine. Kuda idu Slovenci nedjeljom, so se nekoč spraševali Bosanci, ki so ostali v mestu tudi čez vikend, ko so se »lepi in prazni« odpravili na svoje rezervne lokacije na morje ali v gore. Sršen jim je odgovarjal: »A sm tujc, če sm doma?« 

Ljubljana ima črn zid, je nekoč napisal Primož Petkovšek, eden od akterjev pankovske scene, ki je bila zelo aktivna tudi v Savskem naselju. Kaj naj bi bil ta črni zid razen priročna metafora, pesnik seveda ni razložil, kar je precej značilno za pank pesnike, ki niso želeli biti pesniki, kaj šele literati, ki hlastajo po mestu na pesniškem parnasu. Sam ga vse bolj doživljam kot tisti manjkajoči zid, ki bi nas spomnil na neusahljivo pankovsko energijo, izpeto v stotinah verzov, vrženih v prazne nedeljske popoldneve. Črni zid je tisti zid, ki ga ne vidimo več, in kot takšen postaja eksponat muzeja praznine. Zakaj ne bi svetil v muzeju pank kulture, svetil v svoji preteče črni prezenci izginjanja? 

Nobeno obdobje v novejši slovenski zgodovini ni imelo toliko kreativnega potenciala kot ravno obdobje panka. Nobeno umetniško gibanje, kar je pank v svojem literarnem segmentu nedvomno bil, ni tako dokončno in neusmiljeno ubesedilo praznine in eksistencialnega strahu, nakopičenega v akterjih t. i. pankovske scene. In ja, še nikoli ni bila Ljubljana kot mesto, v katerem bi moral dokončno zaživeti muzej pank kulture, tako podobna sebi kot ravno v tistih svinčenih časih, ko so v njej padali rekordi v številu dni z meglo. Pronicljivi sopotnik panka, Aleš Debeljak, je v svojem eseju o slovenski sramežljivosti, objavljenem v Novi Reviji leta 1985 zapisal takole: »Če naj si privoščimo nekakšen pars pro toto obrat, bi lahko nekoliko pregnano rekli, da Slovenci nočemo več biti prebivalci vasi, mestnih pravic pa si še nismo uspeli izbojevati. Nemara bi to veljalo še danes, če bi ne bilo najbolj univerzalnih žanrov umetnosti, ki so prinesli na Slovensko nekaj koščkov evropskega Stimmunga. Mislim seveda na glasbo in – pretiravajmo! – kriminal, na pank in ljubljanskega 'Jacka Razparača'. Oba rokujeta z najbolj drastičnimi oblikami vseh možnih, in to je seveda značilnost kulturnega šoka: da je šele s to pretvezo mogoče zajeti logiko Zeitgeista na dostojen način, to je brez dvoma zgovorno. Zdaj sta se obe kulturni veščini umaknili s slovenske scene, kar v marsičem potrjuje tezo, da se bestiarij zgodovine napolnjuje z vznemirljivostmi. Že samo zaradi tega vzroka ne bi smeli pozabiti nanj.« Pank je izginil, skupaj z meglo, in tudi Aleš nas je zapustil, kot bi tudi sam trčil ob črni zid mesta, ki ga je naredilo in uničilo, kot te uniči prevelika ljubezen. Zaradi njega, Bitenca, Habiča in mnogih drugih, ki nam delajo družbo ob nedeljah, ko je mesto okuženo s praznino cepljenih, mora biti ta muzej oseben, intimen, tako kot je bil intimen pank.

Povsem razumljivo je, da mestne oblasti, ki skrbijo za to, da je praznina mesta predvsem »lepa in prazna«, ne kažejo nobenega interesa za tovrstni muzej. Kar niti ni tako slabo, saj gre v osnovi za dve povsem različni kulturološki paradigmi: na eni strani duhovno, ponotranjeno in vsebinsko natrpano, na drugi strani pa zunanjo, prazno, brez vsebine in duha. In če naj Ljubljana še naprej izgublja svoj ponos, potem naj bo to v muzeju, ki ima rušenje v svojih temeljih, ali kot je nekoč napisal zapisal še en veliki pank pesnik: Še zmeri mislm, da je treba vse minirat!