Ventilator pomenov

Pokojni Tomaž Šalamun in Bob Dylan sta v nekem smislu sorodni figuri. Delita si kultni status in obenem nerazumevanje pri delu slovenskega literarnega miljeja. Njuna lirika presega semantično transparentnost, obenem pa je trdno utrjena v svojih vzorcih. Oba so komentatorji radi uvrščali v red starcev, ki so v svojem času s povezovanjem naključnih, duhovito in izvirno zvenečih besednih zvez pretresli klasične temelje poezije in kantavtorske glasbe, zdaj pa da se vrtita okoli enakih brezpomenskih, nemara infantilnih jeder ter prodajata meglo. Gre vsekakor za zanimivo in izzivajoče poslušanje, ki ga je omogočil Kranjčev kreativni pristop. Šalamunova poezija je nekakšen ventilator, ki osvežuje in prepiha simbolne svetove, v katerih se znajde. To prepihovanje na albumu s svojim avtonomnim izrazom in lastnim prepihovanjem podkrepi Matej Krajnc.

Sam se postavljam na drugo stran. Bob Dylan je nekaj najboljših albumov posnel v 21. stoletju, ko se je glasbeno in pesniško utrdil v točno določeni paradigmi ter skoznjo izvajal ponavljanje z razliko. Podobno je s Šalamunom in njegovimi mnogimi zbirkami, ki jih je izdajal v zadnji fazi življenja. Vendar je problem ta, da ne Šalamuna ne Dylana ni mogoče razumeti, če se ne poglobimo dovolj v branje oziroma poslušanje, če njune na videz samonanašalne poetike ne želimo aktivno soustvarjati. V času prevlade bralnih navad, ki so značilne za sodobni srednji sloj iz profesionalnega in menedžerskega okolja, je v ospredju želja po pasivnem in eskapističnem branju. Četudi se tako branje sklicuje na filozofske in politične ideje, je v ospredju misel, da avtor bralcu da določen smisel, ki ga od njega pričakuje. Od tod po stoletju modernističnih in postmodernističnih eksperimentov prevlada formulaičnih romanov. Tega pojava ne mislim kritizirati, a vendar trdim, da kritike, ki ne želijo razumeti notranje logike drugih načinov pisanja, niso utemeljene. Ko se enkrat posvetimo delu enega in drugega, vidimo, da imajo svojo notranjo koherentnost in nudijo svojstveno doživetje. Pri Šalamuni in Dylanu ne gre za to, da bi se širila navzven, da bi pomen delala vedno bolj dostopen, ampak za širjenje oziroma intenziviranje navznoter, za rudarjenje, ne za gradnjo nebotičnikov. In Dylan dokazuje, da to lahko razume kar najširši krog občinstva. 

Zakaj omenjam oba? Razen da je Matej Krajnc, sam pesnik in kantavtor, posnel uglasbitve kratke zbirke Šalamunovih neobjavljenih pesmi (očitno je zanimiv za bootleg izdaje, tako kot Dylan), se v enem od komadov tudi zvočno navezuje na Dylanove pesemske prakse. Krajnc je nasploh velik ljubitelj ameriške pesmi, v slovenščino je prevajal tekste Toma Waitsa, Leonarda Cohena in že omenjenega Dylana. Šalamunovo poezijo upesnjuje skozi prizmo amerikane in punka, z električno kitaro in orglicami ter mnogimi drugimi drobci idiomov popularne glasbe. Njegov pristop je »postmodernističen«, saj se različnih glasbenih idiomov loteva eksperimentalno, z dotikom improvizacije. Pri tem z načini petja, aranžmaji in sprotnimi prehodi ter intenzitetami znotraj komadov paradoksno ustvarja nekakšno asemantično semantiko, v kateri je velik čar tovrstne glasbe (vključno z Dylanom). To je lahko tvegano početje. Krajnc s svojimi inštrumentalnimi in vokalnimi poudarki sega onkraj enolične forme in stalno raziskuje, pri čemer včasih zazeva vrzel med pomenskim in onkrajpomenskim, ki poslušano nenamerno potuji. Vendar je ravno v njegovem svobodomiselnem pristopu največja kakovost albuma Vse kar sem objel je ušlo – pesmi Tomaža Šalamuna.

Krajnc iz preprostih rifov in določenega nabora akordov s pomočjo orglic, preigravanja vokalnih registrov in stilov ustvarja intenzitete, ki jih lahko sočasno poslušamo tudi ironično. Pri čemer si metaraven, ironična raven, in visceralno doživljanje ne nasprotujeta. Šalamunovo besedo na svojstven način poustvari oziroma iz nje ustvari nekaj novega. Gre torej za avtonomno, izvirno Krajnčevo delo, ki presega golo uglasbitev. Glavna protagonista – on sam in Šalamun – nastopata v enakovrednem dialogu, pri čemer kdaj v ospredje stopi eden in drugič drug. Šalamunovemu ludizmu kantavtor dodaja lastni ludizem in izvorno odpiljenost s tem ironizira ali jo vodi v drugo smer, jo podkrepi, poudari ali preseže. Vsak komad je zgodba zase in vsak je svojstvena igra. S tem kaže globoko razumevanje duha Šalamunove poezije, ki se, kot smo rekli, zanaša na izrazito interpretativni vložek. Tako se izkaže tudi relativnost pridevnika hermetično, saj se tisto, kar se na prvo žogo zdi nedostopno, ob pravem pristopu izkaže za najbolj dostopno. 

Gre vsekakor za zanimivo in izzivajoče poslušanje, ki ga je omogočil Kranjčev kreativni pristop. Šalamunova poezija je nekakšen ventilator, ki osvežuje in prepiha simbolne svetove, v katerih se znajde. To prepihovanje na albumu s svojim avtonomnim izrazom in lastnim prepihovanjem podkrepi Matej Krajnc.