Glasba v črkah: Zvonimir Ciglič – biti ustvarjalec

Zvonimir Ciglič ni bil samo skladatelj, bil je dirigent, pedagog in častni doktor glasbe. O njem vemo precej, arhivsko gradivo je predal Arhivu Slovenije z darilnimi pogodbami. Poleg tega pa je leta 2006 pri Arhivu Republike Slovenije izšla tudi knjiga Zvonimir Ciglič – biti ustvarjalec, ki je nastajala med majem in septembrom 2005 v pogovorih umetnika z dr. Francem Križnarjem. Skladateljeva želja je namreč bila, da bi knjiga temeljila na njegovih osebnih pričevanjih. Sebi je tu namenil vlogo Sokrata, avtorju pa Platona.

Cigliča je zaznamovala bolezen že v otroštvu. Imel je brata, ki ga je imela mati raje kot njega. Kot je povedal, mu je bilo usojeno trpljenje. Pri sedmih letih je že igral klavir in kmalu pisal prve skladbe. Nastalo je približno 50 klavirskih miniatur, od katerih je ohranjenih malo. 11 je izdanih v edicijah DSS (1997), prva nosi letnico 1934.

Zaznamovalo ga je tudi uskoško poreklo, zaradi njega (tako je trdil sam) je imel vedno drugačen pogled na svet in odnos do življenja. Ne boljši ali slabši – le drugačen in samosvoj. Zato je leta 1950 napisal orkestralno delo Obrežje plesalk, simfonično koreografsko pesnitev za veliki orkester z obilico orientalskih ritmov. Partituro je ustvaril po spominu, saj je skladba nastajala med 9-mesečnim bivanjem v samici.

V knjigi Ciglič vse osebe omenja z inicialkami. Tako ob navedbi svojega klavirskega dela Bakhanal iz l. 1942 pravi, da ga je študiral in izvedel le I. D., ostali pa so pred njim bežali, npr. M. L. (zaenkrat lahko  verjetno še brez večjih težav ugotovimo, o kom vse v knjigi teče beseda).

Na srednji glasbeni šoli ga je harmonijo in kontrapunkt učil L. M. Š., ki je zaznal Cigličev talent.

Leta 1960 je nastal Concertino za harfo in godala – Ciglič pravi, da je izumil poseben način igranja harfe in njene zvoke ob tem poimenoval “suoni eolici”.

“Sam sem vedno iskal resnico. Mogoče pa je tudi to utopija? Dvojna, trojna… Da je utopija utopije iskati resnico? Morda pa resnice sploh ni? Zato jo tudi še vedno iščem! Nekaj možganov še imam in zato to še vedno lahko počnem. Še vedno pa se sprašujem: Čemu sem? Zakaj sem in tukaj še vedno trpim? Zato lahko šele sedaj razumete mojo Sublimacijo za rog in harfo! Saj sem tudi zadnjemu interpretu tega dela, hornistu B. L. rekel: Igraj brutalno, to je krik, prakrik… iz tega smo nastali in ob vesoljskem poku lahko iščeš Boga. Če pa vesoljskega poka ni bilo, potem ni Boga! Eni pravijo, da je bil, drugi ne. Vem, da nič ne vem!”

Politično ni bil nikoli angažiran, a ga je v Ljubljano prišel kontrolirat K. P. po vodstvenih partizanskih navodilih. “Kljub temu, da je K. P. naredil veliko glasbeno in akademijsko kariero (redni prof. za kompozicijo na AG), pa je bil zame čisti glasbeni diletant.”

Med vojno je imel Ciglič svoj salonski orkester. Na osnovi prakse z njim je bil sprejet na študij dirigiranja neposredno v tretji letnik.

So pa ga leta med vojno in po njej zelo zaznamovala za vse življenje ter vplivala na njegovo osebno in profesionalno pot. Postal je zagrenjen in sumničav. Pogosto je prihajal v konflikte in bil prepričan, da se zoper njega odvijajo ideološke in politično pogojene intrige ter da je bil zato profesionalno onemogočen in žrtev komunističnega nasilja. “Jezika ni šparal” bi rekli. Ne v zvezi s politiko, ne s kolegi, ne z ustvarjalnostjo drugih. Zato verjetno resnično ni bil zaželjena persona. Leta 1960 je zbolel na srcu, kar je še dodatno negativno vplivalo nanj, a je kljub slabi prognozi živel še dolga leta. Svojo ustvarjalnost je ves čas prepletal s seksualnim življenjem in izpostavljal svoj odnos do žensk. Poročil se je štirikrat, svoji prvi ženi, harfistki pa je posvetil skladbo Adagio amoroso.

Konec 1973 se je invalidsko upokojil in skoraj popolnoma prekinil stike z zunanjim svetom. Prijateljeval in dopisoval si je s slovenskimi glasbeniki in kulturniki. Občasno je objavljal kritične zapise in članke o aktualnih glasbenih dogodkih, osebnih razmišljanjih filozofske narave in o lastnih skladbah. Zadnjih trideset let je zaradi telesne oslabljenosti bolj kot ne životaril in ni ustvarjal. 1996 je iz katoliške vere prestopil v slovensko evangeličansko cerkev.

Več zanimivih Cigličevih razmišljanj, podatke o njegovem življenju in delu, popis del in diskografijo lahko najdete v zgoraj omenjeni knjigi, preberete pa lahko tudi prispevek na našem portalu MOMUS.