In memoriam: profesor svétnik Tomaž Šegula

»A ti si tisti genij z Jesenic?« je vprašal profesor Tomaž Šegula, ko sem kot petnajstletni učenec v spremstvu svojega dotedanjega učitelja kitare prvič vstopil v njegovo učilnico, majhno sobico nad nadstreškom vhoda v Vegovo 7. Vsemu prestrašenemu se mi je najbolj vtisnil v spomin vonj po tobaku iz profesorjeve pipe. Leta 1990 se je kadilo celo v šolah. Preizkus je minil hitro. Zaigral sem Lobosov tretji preludij in špansko Romanco, moja glavna aduta, s katerima sem kot osnovnošolec na nastopih ob najrazličnejših priložnostih razveseljeval občinstvo v provinci. Fotografije z nastopov so bile občasno celo objavljene v Gorenjskem glasu. Počutil sem se kot pravi umetnik. 

A v resnici ni bilo tako. Profesor Šegula je že takoj opozoril na kup tehničnih pomanjkljivosti v mojem igranju in pozitivna samopodoba je naenkrat dobila realnejše obrise. Dejstvo, da me je profesor potem vendarle vzel v uk, me je navdajalo z občutkom, da moram biti vsaj v nečem poseben in vreden tega, da me poučuje učitelj, čigar ime sem poznal od trenutka, ko so mi doma kupili prvi del Mladega kitarista. 

Tako sem se jeseni istega leta začel učiti kitaro pri Šeguli na Vegovi 7. Začela sva sistematično in povsem od začetka. Ker sem bil dve leti starejši od kolegov, sem moral v enem letu zaključiti 5. in 6. razred nižje glasbene šole. Cilj je bil srednja glasbena, čeprav sem sočasno začel obiskovati tudi Srednjo naravoslovno šolo v Šentvidu (zdaj Gimnazija Šentvid), kamor sem se zaradi selitve v Ljubljano prepisal z jeseniške gimnazije. Misija ni bila lahka. Vaje v gibanju vsakega prsta posebej, kroženje palca v obliki elipse, aktivacija prstnih konic, ne da bi pri tem zatrdela cela roka, koordinacija gibanja desne in leve roke pri igranju na način »desna pred levo«, doziranje moči v konico prsta tako, da ta ne trzne, ko zapusti struno, kromatične prstne vaje 1, 2, 3, 4, 4, 3, 2, 1, 1, 4, 2, 4, 3, 4, 2, 4, 1 z začetkom na tretji struni petega polja in postopno razširjanje na ostale strune in lege, uporaba t. i. palčnika (v mojem primeru je šlo za odrezani palec štrikane rokavice), da palec leve roke ne pritiska premočno na kitarski vrat in lepo drsi, ko menjaš lego. Vse to so bistveni elementi, ki jih je bilo treba obvladati, da bi iz kitare izvabil lep ton. Ne le lep, popoln. Ton, ki ga ustvariš na tak način, da struni ne vsiliš nihanja. Ton, ki ni nemiren in ne izzveni prehitro. Ton, ki nastane, kot bi ti ga kdo poslal iz nebes in pustil, da mirno in enakomerno odzveni do svoje dovršitve. 

Treba je bilo torej razviti občutek za struno, podobno kot dober plavalec razvije občutek za vodo (prime vodo) in kot ima dober kajakaš občutek za vbod vesla v vodo (sidranje). Z lahkotnostjo ptice in z močjo tigra. To pa resnično obvladajo redki, samo tisti najbolj predani. Pomagata tudi talent in sreča. 

Srečo sem imel, ker sem od blizu poznal človeka, ki me ni učil le kitare, ampak odnos do življenja. Učitelja z veliko začetnico. Tomaž Šegula je bil moj Mr. Miyagi. Na moje življenje je močno vplival in nisem mu zameril, ko mi je enkrat rekel, da nisem tak talent in da bom moral pri kitari delati precej več kot ostali. Sprejemne izpite na srednji šoli sem potem opravil in zdelo se mi je, da sem dosegel nekaj pomembnega. Življenje me je kasneje sicer zapeljalo v druge vode in nikoli nisem postal profesionalni kitarist, ampak kitara me vseeno spremlja vse življenje. Vadim in igram jo skoraj vsak dan. Zase in občasno za prijatelje ali znance. 

Profesor Šegula, hvala za vse.

 1 Mojster karateja iz filmov o Karate Kidu.