Kantavtorske kvante: pesmi iz pekla

Izdajo, ki zajema tako knjigo, kot pripadajočo zgoščenko s posnetkom lanskega koncerta iz Narodne galerije, bo razvpiti kantavtor predstavil na koncertu ob dnevu spomina na žrtve holokavsta, torej 27. januarja ob 20. uri v Atriju ZRC SAZU v Ljubljani.

O svojem novem projektu je Jani povedal: "Izbral sem 24 pesmi Aleksandra Kulisiewicza: 15 pesmi s CD-plošče Songs from the Depths of Hell (Folkways Records, 1979), 7 pesmi s plošče Ballads and Broadsides: Songs from Sachsenhausen Concentration Camp 1940-1945 (United States Holocaust Memorial Museum, 2008), eno s plošče Chants de la déportation (Le Chant du Monde, 1975) in eno iz knjige Adreße: Sachsenhausen, Literarische Momentaufnamen aus den KZ. S Simono Klemenčič sva jih prevedla iz poljščine in nemščine. S plošč in predvojnih posnetkov sem transkribiral melodijo in jo opremil s harmonijami. Vsak narod ima svojo pripoved o pogromu in trpljenju v II. svetovni vojni. Tale je iz življenja Aleksandra Kulisiewicza. Nastopal je sam s kitaro, zato sem tudi sam izbral ta način. Nastop je posvečen človeški volji do življenja in večnemu optimizmu, čeprav zna biti črn."

Aleksander Tytus Kulisiewicz (1918–1982) je bil nadarjen pevec, pisec in izvajalec, ki je bil več kot pet let zaprt v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen pri Berlinu. Kot priča in kot žrtev taborišč je Kulisiewicz ustvaril, zbral in ohranil eno največjih zbirk glasbe in pesmi iz nacističnih taborišč. Sam je zložil najmanj 54 pesmi. Ta izjemna zbirka se dotika temeljnih eksistencialnih tem življenja in je zato še toliko bolj pomembna ter dragocena. 

Aleksander je bil študent prava, ko je Poljsko okupirala Nemčija septembra 1939. Gestapo ga je že oktobra aretiral zaradi antifašističnega pisanja in ga poslal v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen v bližini Berlina. V petih letih zapora je napisal čez petdeset svojih pesmi in si zapomnil številne pesmi sojetnikov. Ko je bil v bolnišnici takoj po vojni, je narekoval stotine strani pesmi, ki so jih medicinske sestre v ambulanti na Poljskem zapisovale. Kulisiewicz je bil pravi »trubadur v taborišču«, kjer je zbiral in prepeval predvsem pesmi upora, v katerih so z ostrim besednjakom opisane sramotne podobe nečlovečnosti, ki so razgaljale groteskne razmere v taboriščih. Njegov repertoar je vključeval tudi balade, ki so pogosto nostalgično in domoljubno opisovale rodno Poljsko. Njegove pesmi so bile zapete na skrivnih ilegalnih srečanjih in so zapornikom dvigovale moralo in vlivale upanje v preživetje in voljo, da so se lažje spopadali z lakoto in obupom. Poleg tega duhovnega in psihološkega pomena je Kulisiewicz prav tako menil, da je taboriščna pesem dokument. »V taborišču,« je zapisal, »sem v tistih okoliščinah poskušal ustvariti in si zapomniti verze, ki naj služijo kot neposredna poetična reportaža. Spomin sem uporabil kot živi arhiv. Prijatelji so prišli k meni in mi narekovali svoje pesmi.«  Kulisiewicza so preganjali zvoki in podobe Sachsenhausna celo življenje, zato je začel zbirati glasbo, poezijo in umetniška dela, ki so jih ustvarili zaporniki v taboriščih. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je pridružil poljskim etnografom Józefu Ligęzaju in Janu Tacini v projektu zbiranja pisnih in posnetih intervjujev z nekdanjimi zaporniki, predvsem na temo glasbe v taboriščih. Prav tako je imel vrsto javnih recitalov, radijskih oddaj in posnetkov z repertoarjem pesmi zapornikov, ki jih je močno razširil, tako da je zajemal gradivo iz najmanj ducata nacističnih taborišč. Kulisiewiczeva monumentalna študija o kulturnem življenju taborišč in pomembna vloga, ki jo je glasba igrala kot sredstvo za preživetje mnogih zapornikov, je bila objavljena šele po njegovi smrti. Arhiv, ki ga je ustvaril, je največja zbirka glasbe, nastale v taboriščih. Hranijo ga v Muzeju spomina na holokavst v Washingtonu, D.C., ZDA (United States Holocaust Memorial Museum in Washington, D.C.).