Kobalova glasbena logika

Glasbene izdaje, ki povzemajo neko ustvarjalno smer, nišo ali obdobje, velikokrat postavijo preglednost izbora skladb pred njegovo umetniško vrednost. S to težavo se v današnjem času srečujemo vse pogosteje, saj število glasbenih ustvarjalcev strmo narašča. Zgoščenka Ekspanzija, zbirka skladb sodobne slovenske literature za flavto, ki je leta 2013 izšla pri Društvu slovenskih skladateljev, ne zapade pastem reprezentativnosti, temveč se ravna po kvaliteti kompozicij. Glavno ime plošče je flavtist Cveto Kobal, glasbenik z mednarodnimi izkušnjami (omenimo le Kanado, Francijo, Švico in Izrael), ki se spričo svoje žanrske prilagodljivosti rad posveti tudi slovenskemu sodobnemu repertoarju.

Izbor obsega le dve skladbi za flavto solo – prihajata izpod peresa Primoža Ramovša (Ekspanzija) in Igorja Štuheca (Andantino); nekatera dela so napisana oziroma prirejena za duo s kitaro, ki jo igra uveljavljeni interpret Žarko Ignjatović, edina orkestrska kompozicija pa je Ramovševo delo Nasprotja. Najdaljše delo na zgoščenki je priredba skladbe Harm(les)s za trak in flavto.

Harm(les)s sta Bor Turel in Gregor Pirš sprva zasnovala za tri govorce, tri instrumentaliste in elektroakustični posnetek. Četudi so izvajalne enote tri, skladba temelji na dvojnosti med določno in nedoločno zvočnostjo. V pričujoči Turelovi in Kobalovi redukciji za flavto in trak, na katerem je med drugim posnet elektronsko manipuliran glas Tomaža Gubenška, je bipolarnost umetniških principov še očitnejša – ideja skladbe se je torej še bolje domislila. Vendar je posneta izvedba vredna pozornosti že tudi brez tega koncepta. Pristen Kobalov izraz in skrbna artikulacija fraz, ki je daleč od glomaznega, odločno zaznamujeta umetniški tok, toda materiala s traku nikoli ne potisneta v ozadje.

Naši skladatelji se zavedajo, da je kombinacija brenkala in pihala upravičeno stara skoraj toliko kot glasba sama. Dvojica flavte in kitare deluje posebno prepričljivo v Elegiji za Huga (Elegia per Hugo) Uroša Rojka. Raztreseni toni, ki tvorijo ohlapno sestavljene motive, spomnijo na akustično skromnost glasbe japonske tradicije, od katere pa se vendarle jasno razločujejo po svoji tematski enotnosti. Rojkova kompozicija resda deluje spontano, toda njen motivični material je skrbno poenoten.

Ramovševa Ekspanzija je miniatura z izredno zgoščeno vsebino, ki je razporejena v tri odseke. Srednji odlomek je razumljivo najzgovornejši: toni so hitrejši in višji – spominjajo na krik, ki se je raztegnil v času. Oklepajoča dela sta tematsko in karakterno sorodna, manj virtuozna, a vselej ekspresivna. Skladatelj se povsem drugače izrazi v orkestralni skladbi Nasprotja, kjer se solist in spremljevalna zasedba neprestano borita za prevlado. Njun spopad lahko lepo občutimo v kontrastih jakosti zlasti takrat, ko orkester glasno preseka tišino.

Značaj stvaritev Tržačana Pavla Merkùja (Notturno in Aria danzata) in častitljivega komponista Igorja Štuheca (Mobile II ter Andantino) zopet ubira edinstveno pot – spevnost pričujočih skladb nakazujejo že naslovi.

V kolikšni meri osmero kompozicij predstavlja sodobni slovenski repertoar za flavto, težko presodimo, zato pa lahko z gotovostjo trdimo, da so tako odbrane skladbe kot tudi njihova prepričljiva izvedba kvalitetne. Cveto Kobal je pokazal, da je popolno tehnično obvladovanje instrumenta le orodje v službi umevanja kompleksne glasbene logike. Tako on kot Ignjatović premoreta oboje.