Muzikal, ki otroštva ne podcenjuje

Romana Krajnčan je tista stalnica, ki neumorno vztraja pri ustvarjanju glasbenih vsebin za otroke. Več kot dvajset let je od takrat, ko sem se spopadla z iskanjem zabavne glasbe za otroke. Po zatonu založbe Panika, ki je lepo skrbela za to področje, je na sceni ostalo le malo tovrstnih ustvarjalcev. A Romana vztraja. Še več, pri ustvarjanju ni več sama, vanj je vključila vso družino. In njen zadnji podvig je muzikal Kako je mravljica postala Huda, namenjen otrokom od tretjega leta starosti dalje. Sestavljajo ga najbolj znane in popularne Romanine skladbe, ki smo jih kot mladi poznali že mi, zdaj pa jih poslušajo še otroci nekdanjih otrok. Kako je Mravljica postala Huda je muzikal, ki se ne boji biti zabaven, a hkrati vztraja pri kakovosti. Otrokom ponudi gib, humor in melodijo, odraslim pa spomin, refleksijo in tiho potrditev, da dobra glasba za otroke še vedno nastaja. To ni predstava, ki bi želela ugajati vsem, temveč predstava, ki ve, komu je namenjena. In prav zato deluje.

Muzikal Kako je Mravljica postala Huda je energična predstava, ki izhaja iz večdesetletne dediščine glasbe za otroke. Tu je umetniška družina Krajnčan resnično združila moči, in to se pozna. Pesmice Romane Krajnčan niso samo predmet, so živa snov, ki še vedno nagovarja nove generacije. Prav ta most med generacijami je eden najmočnejših adutov muzikala. Plesali, ploskali in peli smo skupaj z otroki in se vračali v mladost. Dramaturški okvir muzikala, ki ga je zasnoval Kristijan Krajnčan, je jasen: glasba ne spremlja zgodbe o zavozlanih pesmicah, temveč jo poganja. Sporočilo o moči glasbe, povezovanja in ustvarjalnosti je jasno, a nikoli vsiljeno. Predstava zaupa otrokom in jim ne razlaga sveta na prvo žogo. Oder zaživi z liki, ki so igralsko in gibalno natančno izrisani. Veronika Valdes kot Mravljica prepričljivo nosi zgodbo, medtem ko sta Žigan Krajnčan in Nace Novak v vlogah Čaroblika in njegove sence igralsko razigrana in telesno izjemno natančna. Koreografija, za katero je poskrbel Žigan Krajnčan, je enakovreden pripovedni element – dinamična, igriva in fizično zahtevna in ves čas v službi zgodbe.

Glasbeno podobo je oblikoval Lojze Krajnčan. Muzikal glasbo jemlje resno – ne kot zvočne kulise, ampak kot nosilko pomena. Soavtorstvo Romane Krajnčan in Marijana Vodopivca ter besedila avtorjev, kot sta Andrej Rozman – Roza in Kajetan Kovič, poskrbijo za to, da besedna raven ne zaostaja za glasbeno. Tudi vsebina je resna. Mimogrede se naučimo nekaj o ritmu, glasbilih pa bontonu, prijaznosti in še čem. Vizualna plast predstave – režija Yulie Kristoforove, kostumografija Jelene Proković in scenografija Vasilije Fišer – je jasna, igriva in funkcionalna. Tudi tehnična plat je profesionalna in zelo usklajena.

Kako je Mravljica postala Huda je muzikal, ki se ne boji biti zabaven, a hkrati vztraja pri kakovosti. Otrokom ponudi gib, humor in melodijo, odraslim pa spomin, refleksijo in tiho potrditev, da dobra glasba za otroke še vedno nastaja. To ni predstava, ki bi želela ugajati vsem, temveč predstava, ki ve, komu je namenjena. In prav zato deluje. Zagotovo smo dobili odgovor na vprašanje. Mravljica je uau, je carica, pogumna, topla, hecna in najboljša pri razvozlavanju pesmic. Zato je čist huda