Na zimsko popotovanje s kralji ulice

Ideja in želja o scenski uprizoritvi Schubertovega Zimskega popotovanja je v pianistu Nejcu Lavrenčiču vrela že dlje časa. Dva močnejša impulza pa sta se zgodila na Academie de Villecorze v Franciji, kamor je kot izbranec odšel na desetdnevno izobraževanje s štirimi vrhunskimi mentorji. Umetniška voditeljica akademije, Hedwig Fassbender, je predstavila svoj projekt, ki ga izvaja v Frankfurtu: Schubertov cikel je izvajan le delno, spremljajo pa ga zapisi o izkušnji beguncev ob begu iz Sirije v Evropo. Izkušnja te prestižne akademije je bila posebna tudi zato, ker zanjo ni bilo treba plačati prijavnin, kotizacij, nastanitve, potnih stroškov in hrane. Udeleženci so bili sprejeti na visokem nivoju, izdatke pa je kril organizator. Edina dolžnost osmih izbranih duov je bila, da se na delo z mentorji in kolegi dobro pripravijo in se deset dni ukvarjajo samo z umetnostjo. Po zaključnem koncertu jim je predstojnica razložila, da je akademija v njih prepoznala talent, poklicanost v svet umetnosti in smiselnost njihovega dela. Položila jim je na srce, da jim je akademija podarila to izkušnjo, oni pa naj verigo dobrih del nadaljujejo tako, da s svojim umetniškim delom nekomu polepšajo dan ali mu pomagajo iz stiske, skratka, naj naredijo dobro delo. 

Ideja o prepletanju »stare« in »lepe« umetnosti z aktualnim dogajanjem v našem lokalnem in globalnem prostoru in času se je Nejcu zdela zanimiva iztočnica iz več vidikov. Tako ustvarjalska ekipa pričujočega dobrodelnega literarno-glasbenega večera briše mejo med »lepo, staro, sofisticirano in rafinirano« umetnostjo ter izkušnjami ljubljanskih brezdomcev iz prve roke. Z njimi spoznavamo, da je Schubert zelo močno aktualen tudi danes, da ga še zmeraj razumemo in da je njegov glasbeni jezik univerzalen, razumljiv širši publiki in s tem nesmrten. Skozi odrsko dogajanje lahko premišljujemo tudi o vlogi umetnika in umetnosti, o tem, da njene muze ne izbirajo socialnega statusa, prav tako kot možnosti brezdomstva in stiske ne.

Glede na tematiko in aktualnost si ustvarjalci projekta prizadevajo, da bi si predstavo ogledalo čim več mladih iz osnovnih in srednjih šol ter drugih vzgojno izobraževalnih institucij, ki se jih dotika socialna problematika, takšna in drugačna gledališča, festivali ... Prav v ta namen je predstava ustvarjena z minimalnimi scenskimi sredstvi.

V predstavi nastopa baritonist Lovro Korošec, ki ni bil prva izbira, a se vendarle zdi, da je kakor ustvarjen za enega od dveh vodilnih popotnikov. Spremlja ga pianist Nejc Lavrenčič. Drugi, pripovedujoči popotnik je Klemen Janežič, priznani igralec ljubljanske Drame. S svojimi zgodbami in pesmimi bistveno vsebino dodajajo člani Gledališke skupine Kralji ulice, režija pa je v rokah Tatjane Peršuh.

Da moje mnenje ne bi zvenelo preveč subjektivno, sem za vtise poprosila altistko Mirjam Kalin, ki sem jo srečala na predstavi: »Prav ničesar nisem pričakovala, ko sem v ponedeljek hitela na glasbeno-literarni dogodek v Kavarno Drama. Pa me je zadelo, silovito se me je dotaknilo ... Človek v tem zlaganem svetu pozabi na občutek – ko ti izvajalci razgalijo svojo dušo, neposredno ti jo prinesejo na pladnju, premagajo stigmo, se vzdignejo nad vsa pričakovanja, ko vidiš iskrice v očeh in se zaveš, da si v splošni otopelosti skoraj pozabil, kaj je tudi tvoje poslanstvo. Iz vsega srca sem hvaležna Nejcu in vsem, ki so pripomogli, da je ta projekt zaživel, in upam, da ga bo videlo veliko mladih ljudi, da bodo spremenili svoj odnos, da se bodo zavedli, da je tako rekoč vse v naših rokah, če imamo kaj v srcih. Bodimo ljudje in ne človečki, pustimo glasbi, da se nas dotakne, besedi, da nas poboža, sliki, da nas očara, naj privrejo vsa ta čustva, brez sramu, da se bomo, solzni ali nasmejani, objemali, da nam ne bo nelagodno, če se v nas predrami ljubezen ...«

Predstavo si v Drama Kavarni lahko ogledate danes, 30. januarja, ob 20.00 in v torek, 25. februarja, prav tako ob 20.00 uri.