Schubertiada s tenoristom in pianistom Aleksandrom Bišćevićem

Vsesplošna kriza s koronavirusom se nadaljuje, spretni mediji in organizatorji koncertov pa še vedno iščejo in najdejo s svojimi prijemi pota umetnosti do gledalcev in poslušalcev. Taka je bila nova percepcija in recepcija samospevov Franza Schuberta, vokalno inštrumentalnih miniatur, tako značilnih za skladateljev dunajski klasični in zgodnjeromantični slog 19. stoletja, še najbolj znan iz krogov t.i. schubertiad. Za razliko od javnih koncertov gre za zasebna umetniška srečanja v salonih, kjer se poleg glasbenikov zberejo še igralci, književniki, slikarji idr. Njegovi piani – od glasu v klavir in spet nazaj – so presunljivi. Intonacija, dikcija in nastavki glasu v enournem recitalu skoraj niso zanihali. Ob odsotnosti občinstva je bila pevcu in hkrati pianistu dana maksimalna možnost dramaturgije in kontinuitete prepevanja vseh petnajstih pesmi. Morda je tu pa tam kdaj zanihal klavir ob sicer res subtilno pripravljenem prenosu v sliki in tonu.

Aleksander Bišćević – Aco, tokratni solist in obenem edini izvajalec, saj je pel in se hkrati spremljal na klavirju (à la schubertiada), je odpel samosvoj izbor iz repertoarja več kot 600 samospevov avstrijskega skladatelja. Povezal ga je v tesni spregi glasbe s poezijo občutenih samospevov, kjer so bile poudarjene teme ljubezni, prevar, maščevanj, smrti, preobrazb, hrepenenj in poveličanj. Od smrti prek ljubezni se je do groba (svoje ljube) sukal izbor pesmi, ki niso bile iz nobenega od Schubertovih najbolj znanih ciklusov (Lepa mlinarica, Labodji spev in Zimsko popotovanje), samospevi, ki so prek predhodnih pesnikov-literatov zanimali najprej Schuberta samega, zdaj pa Bišćevića: Smrt in deklica, Slavcu, Pevčeva jutranja pesem, Zaljubljenec, Ljubimec v vseh podobah, Ti si mir, V večerni zarji, Noč in sanje, Blaženost, Rožica na trati, Nemirna ljubezen, Ljubezen je lagala, Poveličanje, Večerna zvezda in Njen grob. Bišćević je vse odpel v izvirni nemščini in odlični dikciji.

Doživeli smo neke vrste avtentično dunajsko ljubezensko zgodbo, v pogovoru med izvajalcem in Anomarijo Štukelj Cusma, urednico ter sovoditeljico živega koncerta (skupaj z Igorjem Velšetom), pa izvedeli za marsikatero ozadje, zgodovinski pogled na hkratno petje in igranje. Odlični solist v dveh vlogah je zanimiva miselna in umetniška oseba. Poleg tovrstnega predajanja glasbi je iskan solist v vokalno inštrumentalnih delih (kantate, maše, oratoriji …) in operni solist z zanj značilnim liričnim tenorjem. Njegovi piani – od glasu v klavir in spet nazaj – so presunljivi. Intonacija, dikcija in nastavki glasu v enournem recitalu skoraj niso zanihali. Ob odsotnosti občinstva je bila pevcu in hkrati pianistu dana maksimalna možnost dramaturgije in kontinuitete prepevanja vseh petnajstih pesmi. Morda je tu pa tam kdaj zanihal klavir ob sicer res subtilno pripravljenem prenosu v sliki in tonu.

Percepcija v nobeni od še tako akustičnih dvoran ne more biti tako občutena, kot smo jo tokrat doživeli ob še dodatnem angažmaju dveh tehničnih ekip: tiste, ki je poskrbela za zvok, in tiste za sliko. To so seveda že bistveno spremenjene možnosti in pogoji percepcije in recepcije glasbe v današnjem nenavadnem času. Že 14. zaporedni Komorni studio Tretjega programa – Programa Ars Radia Slovenija je tako minil v odlični refleksiji vseh navzočih, v kar najsodobnejši podobi sicer že marsikdaj arhaično dojemljive glasbe minulega 19. stoletja. S temi in povsem novimi izvajalskimi prijemi Bišćevića je zazvenela umetnost, ki ni sama sebi namen, ki ji je še vedno vredno prisluhniti, umetnost, ki je tako ali drugače spet enkrat povezala Dunaj in Ljubljano.