Srečanje z Goethejem – mogočni glas pesnika, mogočni glas solista

Cekinov grad je 12. decembra gostil zadnji letošnji koncert iz cikla samospevov Glas iz davnine. Spored Srečanje z Goethejem je Nejc Lavrenčič, umetniški vodja cikla, zasnoval iz navdušenja nad pesnikovim opusom, še bolj pa nad tem, kako so nekatere njegove pesmi navdihnile dva velika skladatelja samospeva iz obdobja zgodnje in pozne romantike. Izbral je uglasbitve istih besedil izpod peresa Franza Schuberta in Huga Wolfa, da bi skupaj s poslušalci delil navdušenje in fascinacijo nad povsem različnima pristopoma teh skladateljev k uglasbitvi istih besedil. Deli ju namreč le dobra polovica stoletja, vendar sta Goethejeve pesmi razumela na povsem drugačen, izjemno subjektiven način, ki se odraža ne samo skozi splošno pogojene slogovne razlike njune glasbe, ampak tudi v najmanjših detajlih tonskega slikanja lastnih notranjih, čustvenih krajin.

Srečanje z Goethejem je Nejc Lavrenčič oblikoval skupaj z izvrstnima pevcema, francosko sopranistko Juliette de Massy in poljskim baritonistom Arturjem Roż​kom, s katerim sta se predstavila ljubljanskemu občinstvu.

Na začetku smo slišali pesmi Kdor ves samoti se preda (Wer sich der Einsamkeit ergibt), Kdor ni še s kruhom solz zaužil (Wer nie sein Brot mit Tränen aß) in Šel od praga bom do praga (An die Türen will ich chleichen). Sledili so razigrani Lovec na podgane (Der Rattenfänger), mogočni Prometej, očarljivi Ganimed, spored pa je sklenila Popotnikova nočna pesem (Wanderers Nachtlied). Glasbenika sta uigrano ter enako misleče razkrivala izjemno raznolike in večinoma kontrastne čustvene svetove, kar je za izvajanje v zaporedju po psihološki plati, tudi če odmislimo dejstvo, da je izbrani repertoar zahteven že na tehnični ravni. Lepo sta predstavila razlike v razumevanju in interpretiranju istih besedil – Schubertov Ganimed, denimo, odseva nedolžno navdušenje nad lepoto narave, medtem ko je Wolfov Ganimed izrazito erotičen. Mogočna, jasno utemeljena, a vseeno silovita in nebrzdana Prometejeva jeza je izpod peresa vsakega od skladateljev izbruhnila na izrazito različna načina.

Rożek in Lavrenčič sta uspešno predstavila smoter in rdečo nit sporeda ter oblikovala nepozaben glasbeni dogodek. Artur Rożek nas je izjemno pozitivno presenetil, njegova odrska pojava, čeprav igralsko dodelana, na prvi pogled ni izdajala izjemnih razsežnosti njegovega glasu: od prefinjenega, a jasnega in čisto izgovorjenega pisanissima do mogočnega, a nikakor grobega fortissima; od najnežnejših liričnih do najbolj grozljivih dramatičnih momentov – njegova interpretacija je bila zares nepozabna. »Tako dobrega baritonista pa že dolgo nismo slišali,« se je šepetalo med premorom. Z enako čustveno prežetostjo in tehnično brezhibnostjo je baritonistov nastop podkrepil in dopolnil pianist Nejc Lavrenčič.

Gre torej za še en posrečen duo, ki nam daje slutiti, da bi bil sposoben izvrstnih interpretacij tudi drugačnega, vsekakor pa romantičnega ali modernističnega repertoarja. Upamo, da bosta še sodelovala in pripravila še kakšno gostovanje v Sloveniji.

Več o koncertnem ciklu najdete na http://www.perartem.si/.