Samevanje v dvorani, a ne na odru

Prav žalosten je bil pogled na prazno malo dvorano Slovenske filharmonije. Stoli so bili postavljeni na varno razdaljo, zvesti poslušalci pa v skladu s pravili razporejeni po celotni dvorani, a je dvorana kljub temu delovala prazno, pusto, nič kaj koncertno. Ob tem se mi pojavlja vprašanje, kakšen je občutek izvajalcev ob vstopu na oder, ko v dvorani ugledajo le peščico ljudi. Mojca Bitenc Križaj in Nejc Lavrenčič sta kljub okleščenemu številu občinstva dela izvedla dodelano in s prefinjenostjo. Gledalci smo jima namenili bučen aplavz, ki sta ga glede na izbrani program in izvedbo vsekakor zaslužila.

Koncert z naslovom Samevanja je bil pravšnji ne zgolj zaradi rdeče niti pesmi, ampak tudi zaradi koronskega časa. Slednji je žal pustil veliko škodo tudi na kulturnem področju. V četrtek, 17. septembra, je bilo na koncertu nekaj več kot dvajset poslušalcev, in čeprav nas je bilo malo, smo od izvajalcev pričakovali lep koncert, saj sta tokratno glasbeno poslastico z zanimivim in pri nas redko slišanim programom – Lisztovimi in Pfitznerjevimi samospevi – postregla sopranistka Mojca Bitenc Križaj in pianist Nejc Lavrenčič. Koncerti Samospevanja nam v uvodu redno ponudijo krajši program dua mladega perArtema, ki je izbran na natečaju. Na tokratnem koncertu tega nismo bili deležni.

Mojca Bitenc Križaj in Nejc Lavrenčič sta pričela s samospevi Hansa Pfitznerja: Zapuščeno dekle, Je nebo tako sinje spomladi, Slišim ptičkov klic, Vse rahlejši bo moj sen, Izdaja, Osamljena duša in Sicer ter nadaljevala z Lisztovimi samospevi Ti si kakor roža, Na severu bor samoten, Tam v Renu, reki mogočni, Zastrupljene so moje pesmi, Lorelaj. Mojca je samospeve odpela prepričljivo in čisto tako v spodnjih kot zgornjih legah. Predvsem je lepa pevkina zaokroženost glasu v ekstremnih legah in tudi prehodi med legami ji ne delajo težav. Imeli smo priložnost prisluhniti močnemu sopranskemu glasu, z lepo dikcijo ter občutkom za nastopanje. In kljub temu da bi si v pianistovem igranju sama želela več lahkotnosti, sta glasbenika kot duo poustvarjala glasbo na zavidljivi ravni.

Koncert sta zaokrožila s tremi Petrarkovimi soneti, ki so nastali v času Lisztovega bivanja v Italiji: Miru ne najdem, O blažen bodi mesec ter Zrl sem na zemlji angelsko ravnanje. S slednjimi bi pevka lahko pokazala še večji kontrast tako v tempih kot v glasbenem izrazoslovju, da samospevi ne bi izzveneli tako neizrazito. Mojca Bitenc Križaj bi jim s svojo muzikalnostjo brez težav dodala nekaj več.

Prav kontrast pogrešam tudi pri programih Samospevanja. Program samospevov bi bil lahko malo bolj raznolik. Koncertom Žalovanja, Hrepenenja in Samevanja bi se lepo prilegel koncert bolj ritmično razgibanih skladb, s hitrejšim tempom in vesele tematike. Kot družba to zagotovo potrebujemo.

Mojca Bitenc Križaj in Nejc Lavrenčič sta kljub okleščenemu številu občinstva dela izvedla dodelano in s prefinjenostjo. Gledalci smo jima namenili bučen aplavz, ki sta ga glede na izbrani program in izvedbo vsekakor zaslužila.