Nuška Drašček je temačnim skladbam navkljub napolnila srca poslušalcev

Na koncertih omenjenega cikla se najprej predstavi duo Mlad PerArtem. Mladi poustvarjalci samospeva tako dobijo odlično priložnost nastopa na velikem odru ob boku že uveljavljenih izvajalcev. Žal pa je nastop mladih umetnikov, tokrat sta bila napovedana pianist Dominik Jakšič in pevka Maja Triler, preprečila bolezen, zato smo celotni večer uživali ob poslušanju Nuške Drašček in Nejca Lavrenčiča. Ponudila sta nam izbor skladb s tematiko minevanja in smrti. Izbrala sta program, ki je primerno sovpadal s časom vseh svetih. Skladbe so bile tako vsebinsko kot tehnično zahtevne zanju in za poslušalce.  Nuška Drašček je pevka z izrazitim igralskim talentom, tudi njena prezenca na odru izraža samozavest in karakter vedno pripravljene, delu predane umetnice. Na tokratnem solističnemu recitalu pa se je preveč osredotočala na note in premalo sodelovala v živo s sogovorcem na klavirju in s poslušalci. Pa vendarle, to je bil prvi takšen samospevski nastop Nuške Drašček.

Najprej sta predstavila Vilinskega kralja, op. 1 in Tri pesmi, op. 7 skladatelja Franza Schuberta. Izvajalca sta se s prvo pesmijo lepo predstavila, v Treh pesmi pa je bila interpretativna izraznost nekoliko meglena, kljub temu da vokalna linija združuje estetiko samospeva in opere, kar je pisano na kožo mezzosopranistki. Interpretacija ni bila dovolj močna, da bi zajela vso potencialno vsebino skladb. Sledil je pianistov vložek. Zaigral je tri nokturne z naslovom Elis švicarskega oboista, skladatelja in dirigenta Heinza Holligerja. Prvi nokturno naznanjuje smrt, drugi podaja strah pred smrtjo in usmiljenje ter tretji vnebovzetje. Tematsko so se lepo vpeli v koncept koncerta, vendar iz vsebinskega zornega kota ne bi bilo nič narobe, če bi zadnjega izpustili. Pred odmorom smo slišali še Pet pesmi Marie Stuart, op. 135 Roberta Schumanna, ki je skladateljev poslednji cikel samospevov. Gre za delo zrelega obdobja, iz leta 1852, ko je skladatelj doživljal osebno in poklicno krizo, njegova bolezen pa se je hitro stopnjevala. Najverjetneje to odmeva v tem ciklu. Skladatelj je pesmi harmonsko zelo okrnil, celotni cikel petih skladb je čustveno zelo monoton, saj v delu ne razvija kontrastnih razpoloženj in čustev. Vendar sta izvajalca kljub temu skozi premišljeno in poglobljeno interpretacijo iz pesmi priklicala pravo sporočilo. Večer se je sklenil s Pesmimi za umrlimi otroki Gustava Mahlerja. Tu je pianist prikazal najboljšo tehnično pripravljenost, čutili smo njegovo naklonjenost omenjenim pesmim. Zaigrane so bile (tehnično) suvereno ter z občutkom, tako da so na plan prišle tudi tiste bolj skrite Mahlerjeve melodične linije.

Nuška Drašček je pevka z izrazitim igralskim talentom, tudi njena prezenca na odru izraža samozavest in karakter vedno pripravljene, delu predane umetnice. Na tokratnem solističnemu recitalu pa se je preveč osredotočala na note in premalo sodelovala v živo s sogovorcem na klavirju in s poslušalci. Pa vendarle, to je bil prvi takšen samospevski nastop Nuške Drašček. Prepričana sem, da ima pevka še veliko potenciala, ki ga bo razvijala na prihodnjih recitalih. Upam in želim si, da bo njeno delovanje na področju samospeva samo raslo in da bo smelih samospevskih večerov še več.