Slavček v mesečini, voda in španski vrtovi

Baročna dvorana Cekinovega gradu v ljubljanskem Tivoliju, v katerem deluje Muzej novejše zgodovine Slovenije, je letos postala aktivno koncertno prizorišče. Kulturno umetniški zavod PerArtem, katerega umetniški vodja je mladi slovenski pianist Nejc Lavrenčič, je v ta izjemno prijeten in akustičen prostor umestil glasbene večere. Ti s svojimi vsebinami ne konkurirajo ostalim glasbenim dogodkom v naši prestolnici, temveč zapolnjujejo vrzeli z izredno kvalitetnimi programi.

Aprila se je Lavrenčiču na odru pridružil pevec Vito Weiss, junija pa francoska sopranistka Juliette de Massy. Tokrat je bogate sadove obrodilo sodelovanje s špansko mezzosopranistko Cristino Segura Rodriguez, ki jo z Lavrenčičem veže prijateljska in umetniška pot še iz študijskih časov.

Nejc Lavrenčič je študij klavirja zaključil pri Aleksandru Madžarju na Kraljevem konservatoriju v Bruslju, izpopolnjeval pa se je na področju klasične glasbe in samospeva, do katerega goji posebno naklonjenost. In ravno v samospevu, pri nas pogosto zanemarjeni in redkeje javno izvajani zvrsti, je našel poslanstvo. S koncerti, ki jih prireja v Cekinovem gradu, želi samospev približati slovenskem občinstvu in v ta namen sestavlja pestre, tematsko osmišljene in kakovostno izvedene sporede, kjer lahko prisluhnimo izbranim vokalnim solistom iz Slovenije in tujine.

Cristina Segura Rodriguez, mezzosopranistka, ki posega tako po opernem kot komornem repertoarju, je študij zaključila v Barceloni, na podiplomski ravni pa ga nadaljuje v Ženevi, in sicer pod mentorstvom Nathalie Stutzmann.

Rodriguezova in Lavrenčič sta pripravila pester spored, ki tematiko črpa iz noči – tako iz njene romantične kot mistične in pogosto tudi tragične podobe. Spored je bil torej prežet s temačnostjo, ki se je kazala tako v besedilih kot v gostih in težkih zvokovnih barvah in teksturah. Le tu pa tam je kakšna lahkotnejša pesem šaljivega značaja v prijetnem kontrastu razrahljala prevladujoče vzdušje. Kljub temu izbor repertoarja nikakor ni bil monoton; ravno nasprotno, glasbenika sta z izborom Schubertovih, Brahmsovih, Mahlerjevih, Granadosovih in de Fallovih pesmi pokazala izjemno poznavanje zakladnice nemškega in španskega samospeva, v kateri najdemo obilo skladb, ki skozi različne odtenke odsevajo podobno tematiko.

Mezzosopranistka je s svojim impozantnim glasom širokega obsega in izjemne barvne in dinamične intenzitete povsem prepričala poslušalstvo. K temu sta pripomogla tudi njena skoraj igralska interpretacija besedil in primerna, a vendar dovolj izrazita odrska pojavnost. Pianist je bil skozi celoten koncert tehnično izvrsten in je zelo skladno oblikoval ton v vseh dinamičnih ekstremih, ob tem pa se je še zbrano poglabljal v vsebino izbranih del. S slogovnega vidika je bilo mogoče jasno distinkcijo zaznati le med nemško in špansko glasbo, sicer pa sta nastopajoča vsa dela interpretirala z enako pozornostjo do detajla in povednosti celote. Še najbolj pretresljive in slogovno ustrezne so bile izvedbe Brahmsovih samospevov.

Občinstvo je z zbranostjo pokazalo zanimanje in z glasnim aplavzom navdušenje nad dogodkom, kot jih pri nas pravzaprav nismo najbolj vajeni. Dober obisk dogodka je bil dokaz, da pri nas samospev še vedno lahko nagovori poslušalce, ki so željni tudi tovrstnih glasbenih in pesniških vsebin.

Na naslednjem koncertu iz cikla bo ob Nejcu Lavrenčiču nastopila slovenska sopranistka Katja Konvalinka. Obeta se nam večer v družbi Wagnerjeve glasbe.