Področje samospeva pri nas je deficitarno

Nejc Lavrenčič je solistični pianist, komorni glasbenik in pianist-spremljevalec pevcev in inštrumentalistov. Koncertno sodeluje z mednarodno priznanimi umetniki, kot so Sabina Cvilak, Artur Rozek, Juliette de Massy, Cristina Segura Rodriguez, Katja Konvalinka, Soumaya Hallak, Magdalena Sas, Isabelle Dunlop, Luka Železnik, Irena Preda in drugi. Po vrnitvi s študija v tujini je soustanovil zavod PerArtem, katerega umetniški vodja je. Preko njega se trudi zapolniti vrzel, ki je na področju samospeva pri nas. 

Samospev je forma, ki absolutno zahteva dva angažirana izrazna umetnika. Ne pevca s pianistom, ampak pevca in pianista.

Kdaj si se pravzaprav odločil, da boš igral klavir, v mladih letih teh nagnjenj ni bilo?

Ne spomnim se, da bi se za to sploh odločal. Kljub temu da sta glasba in umetniško izražanje bili skorajda stalnici v mojem otroštvo, sem klavir pričel igrati resneje šele pri 14. letih. V osnovni šoli sem se preizkusil v mnogih športnih in drugih dejavnostih, a sta me gledališče in glasba najbolj izpolnjevali. V stalni stik s klavirjem sem prišel šele v zaodrju amaterskega gledališča. Ure in ure sem igral, raziskoval instrument, improviziral, se učil to in ono. Po mojem so me imeli moji gledališki kolegi vrh glave. Ker nisem imel nižje glasbene šole, sem se vpisal na Srednjo gradbeno šolo, saj sem se pač želel poklicno posvetiti svoji drugi strasti, arhitekturi. Vendar je bil klic glasbe tako močan, da se mi je kot samouku uspelo prebiti, kot prvi tak primer v zgodovini, na Srednjo glasbeno in baletno šolo Maribor, danes Konservatorij za glasbo. To se je v bistvu zgodilo eno leto pred maturo. Gradbeno šolo sem iz danes na jutri opustil in se posvetil samo glasbi. Morda sem prav v tem času ozavestil, da je glasba to, kar želim, saj prihajam iz neglasbene družine in moj obrat ni požel največjega navdušenja, zato jih je bilo potrebno prepričevati.  

Kakšna je bila pot od Maribora do Bruslja?

Pričelo se je s tem, da sem imel to življenjsko srečo in privilegij, da sem bil sprejet v razred Tatjane Dvorak. Moj glasbeni apetit je morala močno krotiti, da je lahko postavljala moje (takrat amaterske) pianistične temelje, pri čemer mi pa ni vzela volje, ampak me je kvečjemu motivirala. Seveda sem se moral naučiti, kako se vadi, in usvojiti praktična in teoretična znanja, ki jih tedaj še nisem imel. Dala mi je bazo, da sem lahko končno začel resno in svobodno ustvarjati. Kmalu so sledili resnejši nastopi, tekmovanja, zastopanja šole v tujini in nastop kot solist ob spremljavi šolskega orkestra. Kasneje je zavzela pomembno vlogo tudi pianistka Marina Horak, ki je skozi svojo pedagoško metodo vse bolj zbliževala mojo in glasbeno bit. Na Kraljevi konservatorij v Bruslju sem šel študirat na povabilo pianista Aleksandra Madžarja. 

Kje sta se spoznala?

Odkar sem ga prvič slišal na Epti v Rogaški, sem potihoma sanjal, da bi lahko študiral pri umetniku njegovega kova. Osebno naju je seznanila ga. Majda Jecelj, ki me je po Madžarjevem koncertu v Velenju pograbila za roko in mu me vlekla predstavit. Od takrat dalje sva se z Madžarjem neprestano lovila, da bi se srečala in da bi mu odigral nekaj skladb, pa je bilo na koncu po več nesrečnih poskusih to mogoče šele dva dneva pred sprejemnimi izpiti v Belgiji.  

Se študij v Bruslju kaj razlikuje od študija tukaj, namreč po širini, možnostih?

Težko rečem, saj na Akademiji za glasbo nisem nikoli študiral. Ob pogovorih s svojimi kolegi in nekaterimi profesorji pa je vsaj v času mojega študija bilo razvidno, da razlike v prid ene in druge obstajajo. Recimo, harmonija v Belgiji je bila zelo praktično in estetsko naravnana. Dovoljeno nam je bilo pisanje izven standardnih obsegov; če so bile vzporedne kvinte del glasbene govorice, kot je to na primer pri Mahlerju ali Rahmaninovu, se jih ni obravnavalo kot napako. Izpit iz harmonije je trajal devet ur. V tem času smo morali dokončati le dve vaji, a ti dve estetsko dovršeni, kot se to spodobi za umetnost. Na izpitih iz komorne glasbe se je igralo vse. Letno je bilo treba pripraviti dva izpitna programa (vsakega v dolžini najmanj 45 minut) ter organizirati in izpeljati dva koncertna projekta. To pomeni, da smo morali poiskati soizvajalce, repertoar, ki je imel rdečo nit, voditi vso logistiko, promocijo koncerta, spisati, natisniti koncertno knjižico, poskrbeti za prodajo kart, najem dvorane in na koncu še odigrati. Čudil sem se kolegom, ki so razglašali, da po celem letu komorne igre še niso uspeli dokončati dveh stavkov tria in ene komorne skladbe fantazijskega tipa. Na drugi strani Akademija za glasbo omogoča, da kot solist nastopiš ob spremljavi orkestra. Tega v Belgiji vsaj takrat ni bilo. Seveda tudi samo okolje, zanimanje za kulturo in umetnost posamezne države vpliva na kakovost študija. Spomnim se, da sem v istem tednu poslušal Alfreda Brendla na poslovilni turneji, Elisso Virsaladze in Krystiana Zimermana. Za vse karte skupaj sem plačal 15 eur. Na žalost to v Sloveniji študentom nikoli ne bo omogočeno. Ena izmed razlik je tudi v tem, da v Sloveniji ni posebnega (niti izbirnega) predmeta za pevce in pianiste, ki bi se ukvarjal izključno s samospevom. V Belgiji je ta predmet poleg klavirja, obširne komorne glasbe in vse teorije obvezen za vsakega pevca in pianista. Instrumentalna in vokalna komorna igra sta bili obravnavani ločeno. Seveda pa sem imel življenjsko srečo, saj je v prostorih bruseljskega konservatorija s svojim specialističnim študijem gostoval nemški baritonist Udo Reinemann. Na mesečni bazi sem bil šest let zaporedoma deležen specialističnega študija interpretacije samospeva, ki ga je vodil Udo, sočasno pa gostil velemojstre samospeva, kot so pevci Peter Schreier, sir Thomas Allen, Ann Murray, Sergei Leiferkus, Mitsuko Shirai, Maria Bayo in pianisti Hartmut Höll, Julius Drake, Joseph Breinl, Maciej Pikulski in še desetine drugih. V tem okolju sem ogromno spoznal, temeljito preštudiral in izvajal ogromno samospevskega repertoarja, vse od nemškega Lieda, francoske melodije, španske, italijanske, angleške in ruske do poljske in češke, tudi judovske literature. Prav s tem sem spoznal, kaj je samospev zares v svoji biti, kaj so njegovi tehnični aspekti in interpretativne možnosti oz. zahteve, kako ga je treba razumeti v širših in ožjih kulturnih, jezikovnih, stilskih, filozofskih in mnogih drugih kontekstih.    

Ob vrnitvi v Slovenijo si ustanovil Kulturno umetniški Zavod PerArtem. Kaj to pomeni?

Ob vrnitvi je moj dom postala Ljubljana. Pridobil sem status svobodnega umetnika in nekako sem moral začeti služiti kruh v okolju, v katerem prej nikoli nisem živel, študiral, koncertiral; za Slovenijo tako pomembnih vez nisem imel. Kot pianist sem sprejel te in one angažmaje kot tudi enoletno korepetiranje pevcev na AG. S svojimi študijskimi partnerji pa sem imel izdelane mnoge koncertne programe, ki sem jih želel v tem okolju predstaviti. Iz mnogih vidikov je bilo jasno, da za kvalitetno organizacijo koncerta – logistiko – potrebuješ za seboj ljudi oziroma moraš biti inštitucija. S podporo dobrih prijateljev je prišlo do ustanovitve Zavoda PerArtem, katerega ime je samo po sebi zgovorno. Kot za Slovenijo redek profil pianista, specializiran v samospevu, sem pričel razvijati in kmalu tudi realizirati idejo o koncertnem ciklu, ki je na odrske deske postavljal le eno stvar – samospev. Tako je prva sezona koncertnega cikla, imenovana Glas iz davnine, gostila predvsem pevske kolege iz tujine, ki sem jih spoznal v času specializacije: Juliette de Massy, Artur Rozek in Cristina Segura. Kot kolektiv se lahko pohvalimo, da pravkar vstopamo v tretje leto prisotnosti v kulturnem življenju Slovenije. Koncertni cikel se je razširil iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije v ljubljanskem Tivoliju še v uradni program SNG in Opere Maribor ter svoje koncertne vsebine predstavil v Franciji, Italiji, Belgiji, Španiji, Švici, Indiji in kmalu tudi v Nepalu. Do sedaj sem vse koncerte igral sam, saj je bilo to glede na zajeten stroškovnik celotnega cikla to edino izvedljivo. Tako moja osebna želja kot nasploh vizija PerArtema je, da poleg pevcev gostimo tudi pianiste, ki se posebej posvečajo izvajanju samospeva. Vse bolj smo zastopani in prepoznavni v medijih, imamo podporo strokovne publike, naše poslušalstvo se širi, naše specifično delovanje pa poznajo, odobravajo in finančno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, MOL, MOM in drugi podporniki. Snuje se že četrta sezona. Sicer pa do 16. aprila sprejemamo prijave na razpis za vključitev mladih komornih sestavov pevec – pianist v koncertni sklop »Mlad PerArtem«. Tako mladim duom v skladu z našim poslanstvom že letos ponujamo možnost nastopanja in izobraževanja pred koncerti iz cikla Glas iz davnine. Vse informacije so na voljo na spletni strani Zavoda PerArtem. 

Glede na tvojo specializacijo, verjetno si edini s specifičnimi znanji. Pogosto opazimo, da spremljevalci (korepetitorji) odigrajo in je to to – rutina, nihče jih ne vzgaja. Vidiš tudi tu morda prostor zase?

Deficit samospeva je zažrt v vse sloje in razpoke, vključujoč pomembna koncertna prizorišča, vzgojno izobraževalne inštitucije, kar se na žalost pozna tako pri mladih glasbenikih kot tudi etabliranih izvajalcih, tako v splošni kvalitetni in kvantitetni prisotnosti pevcev in pianistov pri nas kot tudi, posledično, pri publiki. Biti korepetitor v učilnici in pianist na odru sta dve povsem različni kategoriji. Na žalost ogromno ljudi iz stroke ne pozna razlike in tudi v skladu s tem deluje. Korepetirati pomeni ponavljati repertoar s »solistom«, ki bo nastopil ob orkestru ali zboru. Skozi korepeticijo »solist« študira poleg svojega parta še klavirski izvleček orkestrskega parta, trenira intonacijo, vstope idr. Korepetitor mora torej imeti posebna znanja in kompetence za opravljanje tega poklica. Sonate za violončelo, violino, trobento, flavto tako ne morejo biti predmet korepeticij, saj so v originalu pisane za klavir, ki ima enakopravno vlogo in v veliko primerih tudi vodilno vlogo. Tudi v samospevu je tako. Glasbeno prisotna, vpletena in izrazna morata biti oba izvajalca. Skladatelji samospevov so skoraj praviloma bili izjemno dobri (tudi koncertni) pianisti. Če Schubertovemu Auf dem Wasser zu singen ali Straussovemu delu Morgen odvzamemo vokalno linijo, spoznamo, da bi ta glasba s svojim novim izrazom in sicer nekoliko okrnjeno obliko lahko avtonomno obstajala na koncertnem odru. Pianist v samospevu mora poznati zakonitosti komorne igre s pevcem, in tudi obratno, kar je na žalost slabo ozaveščeno. Ker je tak odnos prisoten v času šolanja, se to potem odraža tudi na koncertnih odrih. Mnogi dobri pianisti so postali iz danes na jutri korepetitorji, ne da bi za to imeli uro izobraževanja; obravnava se jih kot samoumevne in v glasbi manj pomembne, kot tiste, ki bodo capljali in igrali tako, kot se jim bo reklo. Za »dobrega pianista« velja tisti, ki je neopazen, neizrazen in ki se hitro podredi absolutizmu »solista«. Pravi dobri korepetitorji so profesionalni glasbeniki, ki v zakulisju postavljajo cele operne produkcije vse do orkestrskih vaj, ker obvladajo klavir, dirigiranje, pevsko tehniko, literaturo, jezike in drugo. Biti korepetitor je izjemno pomembna, odgovorna služba, zato tudi upam, da pride čas, ko bo študij tega uzrl luč sveta pri nas in bodo korepetitorji tudi primerno plačani za svoj poklic v »ozadju«. V primeru komorne glasbe pa je treba vzgojiti v vseh sekcijah odnos, refleksijo in bolj profesionalno poznavanje lastnega dela in dela kolegov, saj na koncertih predstavljajo eno umetnost in eno izrazno telo, sestavljeno iz več ljudi. Nerazumevanje teh pojmov je pripeljalo celo tako daleč, da so razpisana tekmovanja za duo solist – korepetitor oz. da ena vodilnih slovenskih kulturnih hiš ob koncertu eminentnega pevca pozabi napisati ime in priimek pianista.      

Vodil si že nekaj mojstrskih tečajev na temo samospeva. Aprila bo potekal mojstrski tečaj Samospevi F. Schuberta. Očitno se je pokazala potreba in Marta Močnik je bila tista, ki je ugriznila v to jabolko in te povabila k predavanju na Zavodu sv. Stanislava. Kako bo potekal mojstrski tečaj?

Ja, zelo sem bil vesel povabila, saj osebno to dojemam kot potrditev in nekakšno nadaljevanje uspešnega samospevskega tečaja Schumannovo obnebje, ki sva ga v letu 2017 imela s Thereso Plut za Glasbeno matico. Torej se je takrat nekaj zgodilo, premaknilo. Veseli me, da so ljudje, ki jih zanima vedeti več in podrobneje, saj je to pomemben del poti do »perfekcije«. Zavod sv. Stanislava je ponudil možnost, da se ustvarita poseben čas in prostor za obravnavo samospeva. Tam so dali pobudo, da bi tečaj temeljil na Schubertovih samospevih, kar se mi je zdela odlična, smiselna, a tudi zahtevna in odgovorna ideja. Učence petja in klavirja želijo za nekaj dni usmeriti le v Schubertovo zakladnico, da osvojijo njegove specifike. Tako sem pripravil uvodno predavanje o skladatelju, njegovem opusu, pesnikih, glasbenem jeziku, s katerim bom pričel 11. 4. Do 13. 4. bodo sledile lekcije s komornimi sestavi na samem repertoarju, kjer bom podrobneje spregovoril o stilu, verzih, izvoru, širših in ožjih kontekstih, ki vplivajo na interpretacijo, sočasno pa tudi izpostavljal splošne zakonitosti vokalne komorne igre, zato da bodo pevci bolje spoznali delo in vlogo pianistov, ter seveda obratno. Vsak dan bomo pričeli s sprostitvenimi vajami diha, koncentracije, fizičnim in mentalnim prepoznavanjem lastnega glasbenega aparata ter nadaljevali z raziskovanjem in spodbujanjem kreativnosti v študijskem procesu in tudi na odru ter krepili občutek glasbenega partnerstva. Tečaj bo spremljal ogled glasbenega filma Winterreise, nato bo na koncu, 17. 4., na vrsti Schubertiada, na kateri bodo nastopili udeleženci tečaja.   

Kdo se lahko prijavi, do kdaj in kje?

Prijave za aktivne udeležence, torej komorni sestav pevec – pianist, so odprte do 6. 4. Izjemoma bomo poskusili povezati tiste, ki morda niso našli glasbenega partnerja. Starostne omejitve ni. Pogoj je le, da se pripravi vsaj dva izključno Schubertova samospeva. Mojstrski tečaj bo odprt tudi za pasivne udeležence. Prijavnice so na spletni strani Zavoda sv. Stanislava. 

Kaj bi si želel, da se zgodi na področju samospeva v Sloveniji? Osebno bi si želela, da bi pevci v prvi vrsti vedeli, kaj pojejo in o čem pojejo. Včasih vse izgleda zelo rutinsko.

V Sloveniji poznamo le pianistične tečaje za pianiste, pevske tečaje za pevce in tako dalje. Ti so absolutno potrebni za osvajanje tehnike in interpretacijo repertoarja, a se na njih element komorne glasbe zelo zapostavlja. Mojstrski tečaji komorne igre so sila redki, tečaji interpretacije samospeva pa še toliko bolj. Se strinjam, da pogosto lahko slišimo le odpete zloge, ki spominjajo na besede nekega jezika, umetniškega konteksta, ki zajema tudi filozofijo, psihologijo, sociologijo, religijo idr., pa ni moč zaznati. Tudi občutka za brezpogojno vzajemnost in sodelovanje zavoljo umetnosti ni čutiti. Sem bil priča tudi koncertom, kjer je pianist igral na soglasnike in ne na vokale, kot bi bilo treba, njegov piano je bil mehanično odigran forte z dodanim levim pedalom ipd. Upam, da se stereotipi in klišeji o igranju, petju ter pomenu in zanimivosti samospeva razblinijo. Začeti je treba z več samorefleksije in zahtevati več – več od sebe, več od drugih in se ne zadovoljiti s prvimi odgovori na vprašanja in jih širiti kot edine in absolutne resnice. Ker je Slovenija premajhna, da bi lahko omogočila dostop do izobraževanj pri velemojstrih, se mi zdi ključnega pomena, da vsak, ki razmišlja o profesionalni poti v umetnosti, vsaj za kakšno leto pokuka v tujino, saj vidim to kot nujno potrebno za osebnostno rast človeka nasploh in umetnika posebej v njem. 

In bližnji načrti?

Naslednji koncert Glas iz davnine bo s Thereso Plut. Z njo sva se spoznala tik pred lanskim mojstrskim tečajem in se izjemno lepo ujela. 3. aprila nastopiva v Mariboru in 6. aprila v Ljubljani. 11. aprila začnemo z mojstrskim tečajem Pevec – pianist v Zavodu sv. Stanislava. Kmalu zatem odpotujeva s sopranistko Katjo Konvalinko v Nepal, kjer bova izvedla koncert pretežno slovenskih avtorjev. Poletje bo v znamenju gostovanj na slovenskih in tujih festivalih. 

Hvala.