Prvi koncert Orkestra muzikološkega društva

V ponedeljek, 18. 4., se je v do zadnjega kotička napolnjeni mali dvorani Kulturnega centra Španski borci občinstvu prvič predstavil Orkester muzikološkega društva pod dirigentskim vodstvom dr. Gregorja Pompeta. Za svoj debi so orkestraši, med katerimi prevladujejo študentje muzikologije z ljubljanske Filozofske fakultete, pripravili koncertno predstavo Peer Gynt in k sodelovanju povabili številne goste: sopranistko Marjeto Cerar, študenta dramske igre Tadeja Piška in Anjo Drnovšek ter Študentski pevski zbor Filozofske fakultete pod vodstvom muzikologinje Tjaše Ribizel.

Muzikologi so navadno bolj kot v praktično izvajanje glasbe usmerjeni v njeno preučevanje, zato je bil tokratni dogodek še posebej zanimiv. Želja po ustanovitvi lastnega orkestra je bila med študenti muzikologije prisotna že nekaj let, a je ostala vse do lanske jeseni neuresničena. Zakaj je bilo tako, je pojasnila Vesna Venišnik, študentka 4. letnika na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete in ena glavnih pobudnikov ustanovitve orkestra: »Velika večina študentov muzikologije igra kakšen instrument. Največ jih je veščih v igranju klavirja in različnih pihal. Zato je bil pravi izziv izoblikovati sestav, podoben klasičnemu orkestru. V tem leži tudi razlog, zakaj se je naša dolgoletna želja po skupnem doživljanju glasbe uresničila šele v letošnjem študijskem letu.« Pravega »klasičnega orkestra« študentom vendarle ni uspelo oblikovati. Sestav je pravzaprav dokaj nenavaden in v njem najdemo violine, viole in violončela, flavte, oboo, rog, sopranski, tenorski in baritonski saksofon, harfo ter klavir, toda ker gre za študentski orkester, lahko pričakujemo, da se bo zasedba iz leta v leto spreminjala. Neobičajnost in spremenljivost sestava s seboj prinašata precejšnjo težavo: domala nemogoče je namreč najti primerno literaturo. Skladbe je tako treba napisati bodisi na novo bodisi pripraviti priredbe že obstoječih del.

To nalogo je po začetni iniciativi študentov prevzel dirigent orkestra, sicer profesor na Oddelku za muzikologijo, dr. Gregor Pompe, ki je prepričan, da je praktični stik z glasbo za bodoče muzikologe nedvomno koristen: »Naša želja od vsega začetka ni bila kunkurirati profesionalnim orkestrom ali orkestrom glasbenih šol, temveč dejavno muzicirati. Torej, da bi glasbeno tvarino enkrat sprejemali in razumevali tudi z 'druge' strani, ki je muzikologu pogosto preveč tuja, a je za popolno razumevanje glasbe vendarle nujna. Moja želja je ves čas bila, da se ne bi spopadali samo s tehničnimi težavami – intonacijo, ritmično usklajenostjo, zvočno zloščenostjo, temveč da bi lahko razmišljali tudi o interpretaciji in vzrokih zanjo, da bi torej prek izvajanja spoznavali tudi skrivnosti glasbenega stavka in osnovnih estetskih premis.«

Priložnosti za razmislek o interpretaciji je bilo ob tokratnem programu nedvomno veliko. Dirigent Pompe je na notna stojala orkestrašev namreč postavil priredbo odlomkov iz znamenite Griegove glasbe k Ibsenovi drami Peer Gynt, ki jih je prepletel z izbranimi izvlečki iz drame. Izbor je bil narejen tako, da smo ob njihovi dramski interpretaciji lahko sledili tipični podobi romantičnega nacionalnega junaka iz časa oblikovanja modernih evropskih narodov, ki na potovanjih širom sveta na eni strani išče svoj lastni jaz, na drugi strani pa najbrž tudi identiteto celotnega norveškega naroda.

Dramskim interpretacijam izbranih besedilnih odlomkov, ki sta jih precej prepričljivo podala študenta dramske igre Tadej Pišek in Anja Drnovšek, so sledile glasbene točke, izmed katerih sta še posebno izstopali Solvejgina pesem, v kateri se je kot perspektivna sopranistka izkazala Marjeta Cerar, in V dvorani gorskega kralja, kjer se je orkestru pridružil Zbor Filozofske fakultete pod vodstvom mlade muzikologinje Tjaše Ribizel. Takšna zasnova predstave je od nastopajočih najbrž zahtevala veliko skupne vaje in usklajevanja, a je študentom muzikologije gotovo predstavljala zanimivo izkušnjo, s čimer se strinja tudi zborovodkinja, ki dodaja: »Pri združevanje zasedb ni težav, če sta zasedbi že od začetka usmerjeni k enemu cilju in hkrati delujeta kot ena celota. V nasprotnem primeru se pojavijo težave, ki imajo za eno izmed mogočih posledic tudi slabšo izvedbo od pričakovane. Vloga pevskega zbora v omenjenem projektu je bila izvesti skupaj z orkestrom nekaj odlomkov, vezanih na vsebino koncertne predstave, ter določene momente tudi scensko poudariti. Zaradi zanimivih pridobljenih izkušenj in predvsem sodelovanja med izvajalci je vredno razmisliti o še kakšnem podobnem sodelovanju.«

Čeprav pri izvedbi brez manjših tehničnih in intonančnih spodrsljajev ni šlo, je koncert vendarle odlično uspel, kar je z gromkim aplavzom potrdilo številno občinstvo, ki nastopajočih ni spustilo z odra brez dodatka. Nedvomno je orkester izžareval neko posebno energijo, kar kaže na svojevrstno povezanost med orkestraši. Vsekakor perspektivni začetek. Dirigent Pompe vendarle meni, da mora orkester rasti postopoma in da ga čaka še veliko dela. V prvi vrsti načrtuje širitev zasedbe, saj bodo muzikologi v naslednjem študijskem letu v svoje vrste povabili tudi druge študente s Filozofske fakultete. »Naše trenutne 'dimenzije' so seveda, vsaj kar se godal tiče, preskromne,« pravi Pompe in dodaja: »Spored bomo nato izbirali skupaj, zaenkrat pa bomo verjetno ostali bolj pri suitah in se bomo 'velike' simfonične tvarine še nekoliko izogibali. Skoraj nekako verjamem mislim slavnega dirigenta Carlosa Kleiberja, ki je zelo malo dirigiral – nekoč je namreč na vprašanje o vzroku za takšno askezo odgovoril, da je veliko boljša izvedba tista, ki je ni, kot pa slaba izvedba.«