29.09.2023

Lovilci sanj

V enemu izmed sporedov letošnjega cikla Jesenske serenade smo lahko v Viteški dvorani na gradu Štanjel prisluhnili zasedbi harmonikaša in vokalista Marka Hatlaka.

Tomaž Gržeta

Marko Hatlak z zasedbo.
Foto: © Glasbena mladina ljubljanska

Koncertni cikel Jesenske serenade je že več kot pol stoletja stalnica med številnimi dejavnostmi Glasbene mladine ljubljanske. Koncerti, katerih sporedi so izrazito fleksibilni in obogateni z v živo deklamirano poezijo, kot prijeten uvod v jesen in novo koncertno sezono pripeljejo glasbo na številne privlačne lokacije širom Slovenije. S tem prispevajo k decentralizaciji kulturnega življenja in bogatenju dogajanja v regionalnih središčih. Enemu izmed sporedov letošnjega cikla, tistemu z naslovom Lovilec sanj, smo lahko prisluhnili v Viteški dvorani na gradu Štanjel. Tam je v torek, 26. septembra, nastopila zasedba, ki jo vodi harmonikaš in vokalist Marko Hatlak, ob njem pa igrajo še basist Erik Čebokli, bobnar Žiga Kožar ter Leon Firšt na klaviaturah in kitari. Spored je z izbranimi deli Franceta Prešerna povezoval igralec Tadej PišekEdina resnično zaželena verbalna dopolnitev glasbe je bila simpatična in iskrena Hatlakova verbalna interakcija z občinstvom. Organsko se je prelivala v njegov pevski glas, ki ga obvlada nič manj spretno in izrazno kot osnovni podaljšek svojega telesa, harmoniko. V ta živi organizem, to glasbeno izvajalsko telo, so bili enako naravno zraščeni preostali trije člani zasedbe, ki so s svojim vrhunskim in vživetim muziciranjem pripomogli h kakovosti dogodka in navdušenju poslušalcev.

Nabito polna dvorana prenovljenega grajskega kompleksa v Štanjelu je bila že pred začetkom koncerta naelektrena s pozitivno energijo in upravičeno visokimi pričakovanji. Malo je namreč slovenskih ljubiteljev dobre glasbe, ki se še niso srečali z vsestranskim Markom Hatlakom, čigar delovanje nagovarja zelo različna občinstva. Prisotne je najprej pozdravila Vladislava Navotnik, voditeljica sežanske izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Izpostavila je dragocenost sodelovanja med Glasbeno mladino ljubljansko, Občino Komen in svojo inštitucijo ter nujnost tega sodelovanja za izvajanje dogodkov, kot je bil pričujoči koncert. Naelektrenost začetnega vzdušja je v precejšnji meri razbil ta dolg nagovor, katerega vsebina bolj sodi na zadnjo stran koncertnega lista kot na začetek kulturne prireditve. Nanj se je nato s prvo izbrano pesmijo iz Prešernovega opusa navezal še Tadej Pišek, kar je delovalo nekoliko prisiljeno. 

Ko je do besede končno prišla glasba, je prostor napolnil razkošno barviti zven harmonike. Marko Hatlak je posegel po dveh Bachovih skladbah. Prvo je interpretiral v njeni izvirni podobi, druga pa je zazvenela v slogu jazz balade, pri čemur so se Hatlaku pridružili preostali člani zasedbe. Ta izjemno gladki prehod nas je popeljal v nadaljevanje sporeda. V njem so se v Hatlakovih avtorskih komadih gnetle in medsebojno plemenitile prvine jazzovske, ciganske, makedonske, latinskoameriške in klasične glasbe, mešanico pa je dosledno prežemal ognjeviti temperament sproščenih, a globoko podoživetih interpretacij. Kot intermezzi so zvenele skladbe izpod peresa Mozarta, predvsem pa Vlatka Stefanovskega, člana legendarne makedonske rock zasedbe Leb i so, in Richarda Galliana, francoskega virtuoza na harmoniki. Spored je bil torej stkan iz del z vseh vetrov, pri čemer so slogovno prej kontrastne kot sorodne skladbe zadihale v sožitju, povezane v presenetljivo homogeno celoto, katere dramski učinek je postopoma naraščal do konca. Paradoksno je bil edini tujek v sporedu povezovalni element: Pišek je postregel z izbiro besedil, ki po vsebini in občutenju niso bila posebno usklajena z glasbo, in jih interpretiral dokaj predvidljivo, brez pravega navdiha in igralskega pristopa. Bogati Prešernov opus zagotovo skriva dela, ki bi se bolje prilegla tokratnemu sporedu, in poleg tega zakladnica slovenske književnosti premore še druge navdihujoče avtorje (čeravno se zavedamo statusa prvaka, ki pripada Prešernu). Ampak morda pa vendarle »le čevlje sodi naj kopitar«, mi pa se vrnimo h glasbi.

Spored, naslovljen Lovilec sanj, je bil osmišljen tako skladno in povedno, da ni potreboval zunanje intervencije. Pesniška beseda je bila zgolj prilagoditev tradicionalnemu formatu Jesenskih serenad, ki je idejno plemenit, v praksi pa ne vedno učinkovit. Edina resnično zaželena verbalna dopolnitev glasbe je bila simpatična in iskrena Hatlakova verbalna interakcija z občinstvom. Organsko se je prelivala v njegov pevski glas, ki ga obvlada nič manj spretno in izrazno kot osnovni podaljšek svojega telesa, harmoniko. V ta živi organizem, to glasbeno izvajalsko telo, so bili enako naravno zraščeni preostali trije člani zasedbe, ki so s svojim vrhunskim in vživetim muziciranjem pripomogli h kakovosti dogodka in navdušenju poslušalcev. Lovilci sanj so nas ujeli v lastni svet sanj in nas pustili tako očarane, da že sanjarimo o njihovem naslednjem koncertu.