Radio Študent friendly bend

Your Gay Thoughts je avdio-vizualni trojček v boju za finale kulturnega evra Kina Šiška, kmalu pa bodo Aljaž Košir – Fejzo (bobni), Mina Fina (vizualije) in Gregij Felis Catus (vse ostalo), ki radi posedajo v Bikofeju, poplesavajo pa v Tiffanyju in Štirki, tekli tudi Klubski maraton Radia Študent. Nalepka post pop je, kot pravijo, najlažji način, kako žanrsko definirati njihovo delo, ki ga drugi opisujejo kot mešanico postpunkovske udarnosti, opojne elektronike in beatsov (Goran Kompoš, Mladina). V bližnji prihodnosti bodo stopili na oder avstrijskega festivala Waves Vienna, na ploščku, ki si ga želijo izdati »čim prej«, pa obljubljajo, da bodo kljub žanrskemu kameleonstvu poizkusili biti konsistentnejši. 

Kako si razlagate žanrsko besedno zvezo »post pop«? Kaj sledi (po) popu?

Fejzo: V poplavi podžanrov smo si izmislili svojega. Po popu sledimo mi?
Gregij: Naš zvok se konstantno spreminja in samooklicanje za post pop je bilo neke vrste »easy way out« iz tega, da bi morali razmišljati o žanrski definiciji našega dela. Ustvarjamo, kar čutimo, in se pri tem ne omejujemo z žanri (in predsodki). Bomo pa na albumu poizkusili biti malo konsistentnejši (smeh).
Mina: Post pop. Dream pop.
 
Avdio-vizualni kolektivi v enakovredno pozicijo postavljajo zvok in sliko. Glasba se je nekoč le poslušala, od izuma televizije naprej pa se tudi »gleda«. Se vam zdi, da glasbeni izvajalci s ponudbo avdia in vizualij hkrati odpirajo nov ustvarjalni prostor, ali se glasba zaradi tega lahko porazgubi oziroma ponekod celo postane sekundarnega pomena?

YGT: Glasbeni izvajalci s ponudbo avdia in vizualij hkrati odpirajo nov ustvarjalni prostor – da. Ali se glasba zaradi tega lahko porazgubi oziroma ponekod celo postane sekundarnega pomena? Ne.
 
Vsi trije že nekaj časa gulite ljubljansko sceno. Kaj je tisto, kar se je v zadnjih letih obdržalo in se (vas) še drži? Kateri prostori, klubi, pajzli, katere ulice – kje se počutite doma? 
 
Mina: Doma zunaj. Zunaj doma. Bikofe, Tiffany/Monokel, Channel Zero, Gala Hala, Menza … Zaradi atmosfere in ljudi.
Fejzo: Še kar smo najrajši doma ali pri punci. Kavo in pivo ponavadi žulim v Bikofeju ali Daktariju, poplesavam rad po Tiffanyju ali kakšnih prostorih intimnejše narave, moja najljubša ulica je Trubarjeva, kjer srečaš in vidiš »ves svet«. 
Gregij: Zadnje čase Borta Ghetto. Pogled na grad. Drugače pa sta KCŠ in Sk8park Rog moja najljubša party plejsa. Tiffany imam tudi rad, mislim pa tudi, da se letos obeta veliko carskih scen v K4. Od kafan Bikofe, valda. Rad imam Poljane, Prule, Krakovo. Ah, povsod je lepo, a doma je najlepše.
 

Predvidljivo klasično vprašanje št. 1: kdo se je spomnil imena in katero je bilo (poleg mojega) najbolj brezpredmetno vprašanje, ki ste ga dobili o njem?
 
Mina: Vsega je baje kriv Gregij. Brezpredmetno odgovarjat.
Fejzo: Gregij. 
Gregij: Jaz sem bil. My bad. Najbolj brezpredmetno vprašanje je bilo najbrž od staršev, ki so me nekajkrat vprašali, zakaj ne spremenimo imena.
 
Predvidljivo klasično vprašanje št. 2: kje ste se spoznali, kako ste se formirali?

Mina: Haha, med guljenjem ljubljanske scene, seveda. V kleti, v baru, na ulici. Formirali smo se na odru Gromke.
Fejzo: Mina, kako lepo si to odgovorila, ne vem, kaj bi dodal (smeh). 
Gregij: Z Mino smo na rejvih v K4 začeli hengat, s Fejzotom pa igrava, odkar se poznava.
 
Predvidljivo klasično vprašanje št. 3: kateri so vaši glasbeni vplivi? Kaj ste največ preposlušali in kaj v vaših slušalkah odmeva te dni?
 
Mina: Uf. Težko je odgovoriti na to vprašanje. Te dni mi v slušalkah odmeva Kindness.
Fejzo: Zgodovina: Šifrer, Eiffel 65, Caught In The Act, Gojc (Janez Trdina je prdnu ko svina), Tony Hawk, Pro skater 2 soundtrack, Prljavo kazalište, Idoli, Mizica pogrni se (zgodbica na kaseti). Vplivi: Death from above 1979, Whitest boy alive, O Children, The Horrors, Gregij, Russian Circles. Danes v slušalki: Metronom, jutri Metronom, pojutrišnjem tudi Metronom itd.
Gregij: Vplivi: White Noise, Some1Else, Jonti, Oreo-Milka collab, Burzum, sci-fi blockbusterji, mala Agnes, album Loveless od My Bloody Valentine, hiphop instrumentali, Jonwayne, These New Puritans, Exotica, Connan Mockasin. Čisto odkrito, zadnjih nekaj let v večini poslušam klubsko glasbo, t. i. tumbanje. Album, ki sem ga največkrat ever poslušal, je pa Test Icicles, For Screening Purposes Only. V mojih slušalkah te dni odmeva album Surface Outtakes od MNDSGN in neke random ghetto house scene.
 
Dovolj predvidljivih klasičnih vprašanj. Izdati album je danes za bend draga vizitka. Vi imate možnost, da vas izberejo za zmagovalce kulturnega evra Kina Šiška, ki je ob svoji uvedbi dvignil kar nekaj prahu. Če boste izbrani, na kakšnem formatu si želite izdati album in koga si želite za producenta? 
 
Fejzo: V kakšni obliki bo končni produkt, še nismo dorekli, za producenta bi bilo lepo imeti Zemljiča ali slišati vsaj kakšen njegov nasvet, ne glede na to, kje bomo na koncu delali.
Gregij: To, kar je rekel Fejzo. Gregor Zemljič.
 
Morda za vas nehvaležno vprašanje, pa vseeno. Guest liste so velika težava tudi na lokalni sceni. Uvedba kulturnega evra je bila temu nekakšna brca v obraz. Težava je nastala, ker kulturni evro plačujemo tudi novinarji. Kakšno je vaše stališče glede tega?

 
Mina: Strinjam se.
Fejzo: Meni se zdi ta ideja super in upam, da bo to postala vsakoletna praksa.
Gregij: Tekmovanje za možnost realizacije albuma bo glasbenike še bolj spodbudilo k ustvarjanju, hkrati pa se bo zaradi tega ustvarila večja kultura poslušanja slovenske »alternativne« glasbe. Recimo, da pri nas harmonike in pleh popevke še vedno vodijo.
 
To vprašanje zadnje čase kar veliko zastavljam: kam so izginile električne kitare? Zdi se, da se ponovno umikajo sintetizatorjem, rock glasba pa bolj elektronski plesni glasbi … 
 
Mina: Koga brigajo električne kitare?
Fejzo: Meni se zdi, da je kitar še vedno dovolj.
Gregij: Kitare niso izginile, še vedno je mnogo kitaristov in carskih kitarskih bendov. Jaz sem sicer bas kitaro malo zapostavil, ker sem imel na računalniku več opcij in tudi zvočna slika je na koncertih pestrejša, če imam proste roke za šraufanje po kontrolerju.
 
Mina in Fejzo, oba sta tudi grafična oblikovalca/vizualna umetnika. Kako se vajin estetski čut odraža v glasbi? Je manj več? Kakšno je vodilo pri »oblikovanju« zvoka?

Mina: Skozi koncerte se je vsekakor izkazalo, da je manj več: vizualije so se izčistile, postale bolj minimalne ... no, ne v barvah.
Fejzo: Mislim, da moje preference pri vizualnem ne vplivajo na moj okus pri ustvarjanju glasbe. Bruham si v usta.
Gregij: Ma, dej.
 
Spremljate kaj domačo lokalno sceno? Ste v zadnjem času opazili/slišali kaj zanimivega?

YGT: Komaj čakamo, da na klubskem teku slišimo v živo vse maratonce. Zanimivi sta bili dve kompilaciji, na katerih smo bili izdani (rx:tx, stiropor). Jimmy Barka E, Tovariš Strmoglavljen. Boomhauer & Donkeyhorse sta mogoče največji presežek zadnje čase, nista sicer še ničesar izdala, smo pa dvakrat slišali live act, sestavljen iz izključno lastne produkcije, in je sick. rx:tx bo kmalu izdal njun prvi mali album. Kleemar dela super stvari, hudi so nam Blaž, Žiga Murko, Krilc, MIR, upcoming kamniški reperji I.A. in KALU, ki trenutno veliko sodeluje s Polono Kasal. Pa še Prismojeni Profesorji Bluesa.
 

Čakajo vas nastopi na Klubskem maratonu Radia Študent in na dunajskem festivalu Waves Vienna. S prvim si boste nabrali kilometrine, drugi vas bo porinil izven slovenskih meja. Koliko truda vlagate v to, da bi bili (u)slišani tudi v tujini?
 
YGT: Se zaenkrat ne angažiramo preveč za tujino, najprej se moramo popolnoma posvetiti albumu, pred tem pa še Klubskemu maratonu.
 
Kdaj ste nazadnje poslušali katero od slovenskih radijskih postaj? Kaj se vrti? (Če iz tega miksa izvzamemo Radio Študent.)

Mina: Če izvzamemo Radio Študent, ne ostane kaj dosti. V avtomobilu poslušam še ARS. To je pa to.
Fejzo: Rap in metal večeri na Radiu Koper.
Gregij: V taksiju poslušam Radio Salomon.
 
Se nekje v prihodnosti vidite/slišite kot »radio friendly«?

YGT: Radio Študent friendly.