S širokim nasmehom

Za tem inicialno posrečenim naslovom, ki bi ga lahko ponotranjili kot »poskusite znova«, se skriva Jan Cizej, kitarist, vokalist in gonilna sila skupine HAY, ki je nase opozorila na Klubskem maratonu 2015 z veščim prepletom hrupnega lo-fi rock izraza in distorziranja prostora okrog sebe. Tistega leta se mi je ob silnem navdušenju zapisala misel: »Hrupni lo-fi rock skupine HAY se sliši, kot da bi na enem mestu pomiril duhove skupin TAD in Mudhoney. A ne gre zgolj za tiste, ki so se s svojimi letnicami znašli v zapoznelem grungevskem odmevu na prepogosto redistribucijo kakovostne svetovne rock glasbe. Kajti HAY se slišijo kot eni redkih v zadnjem času, ki so zmožni nositi breme hrupne kitarske glasbe. HAY so, če smo bolj natančni in strokovni, izjemni in izvirni predstavniki t. i. noisemakers. Tisti, ki proizvajajo tovrsten melodično pogojen hrup, ne povzročajo nujno tudi hrupa, vsaj ne tistega, ki odvrača poslušalčevo pozornost. HAY nas na trenutke zazibajo v letargično omamni zvočni kolorit in nas potem nepričakovano zbudijo in raztreščijo v črepinje gole resnice.« Album Intentalo de Nuevo ni le poletno branje, kakor sem ugotavljal na začetku tega zapisa. Prepričan sem, da ga bomo z nasmehom prevrtavali do vsakega novega poletja in še dlje, in to ne zaradi neuspelih poizkusov, da se mu približamo, pač pa zaradi avtorjeve izvirnosti in dopadljivosti.

Nekaj let za tem se je porodil projekt Morvern in Cizej je poskusil znova. Najprej so se njegove nove »črepinje gole resnice« zbirale v glasbeni mozaik na spletni platformi Bandcamp, kjer je kontinuiteta objav poskrbela za to, da Morvern ni ostal neopažen. Letos aprila pa se je s skladbo Glued uvrstil na kompilacijski album Sounds From Slovenian Bedrooms II založniške hiše ŠOP Records. 

In to je botrovalo prvencu Intentalo de Nuevo, ki je popolnoma novo poglavje v glasbenem potovanju svojega avtorja. Že iz istoimenske naslovne skladbe se vidi in sliši, da se je Jan usmeril v večnamensko kantavtorstvo, ki v marsikateri resonanci zvokovja presega klasično predstavo o kitarski izpovedi »one man benda«. Četudi gre pri njegovem zvočnem kolažiranju za produkcijsko dopolnjevanje zvočnega premaza, je slednje sila senzibilno nanešen prek celotne zvočne slike in s tem zagotavlja subtilno koherentnost glasbenega dela. Tu se znajde vse od ropotuljic in zagnanega oglašanja ptičev do ambientalnih preludijev in kitarskih šumov. Tudi tokrat smo priče visokooktanskem lo-fi tehniciranju, ki omogoča kristalno jasne in čiste linije vokala in zvoka. Morvern zelo spretno in z občutkom poslikava pokrajino naše in svoje notranjosti (Tickin' To Her Heartbeat, With Me Tonight, Long Lost Friend), ki se, tudi ko se nam zazdi, da nas preveva milozvočna melanholija, sliši sila prijetno in godi ušesom. Moram priznati, da sem album kar nekajkrat poslušal, ujemajoč svoj nasmeh v zrcalnem odsevu. In to je ena od poglavitnih odlik tega albuma, ki se mu kljub avtorski introvertiranosti in poglobljenosti v lastni jaz (Trouble I'm Seeing, The Fall) uspeva povzdigniti nad patetiko in depresijo. Tudi kadar se mu, nememu v žuborenju besedil, ne posreči razločiti njihovega slovničnega pomena, ostaja v njem sila optimistična lirična avra, ki je vseskozi prisotna tako v zvočnikih kot v naših ušesih. 

Album Intentalo de Nuevo ni le poletno branje, kakor sem ugotavljal na začetku tega zapisa. Prepričan sem, da ga bomo z nasmehom prevrtavali do vsakega novega poletja in še dlje, in to ne zaradi neuspelih poizkusov, da se mu približamo, pač pa zaradi avtorjeve izvirnosti in dopadljivosti.