Tisto, kar je med vrsticami

Po inštrumentalni zasedbi Feedback, o kateri smo pred kratkim pisali v Odzvenu, smo tokrat dobili v roke še en zanimiv album zasedbe Fr!keros. Razveseljivo je, da na sceno prihaja vse več mlajših zasedb, ki se ne bojijo gledati onkraj žanrskih opredelitev, skratka, ne pustijo se predalčkati. Slog zasedbe Fr!keros bi le stežka opredelili, v nadaljevanju zapisa pa se bomo vsaj približno potrudili opisati, za kaj gre, glasbeni zgodovini v prid.

Ko govorimo o težki opredelitvi, govorimo o nadžanrskih glasbenih vzorcih. Čeprav je na plošči zaznati tako klezmerjevske kot jazzovske, latino, zydecovske in bluesovske zvoke, se vse nekako steka v blues, ki ima sam po sebi precej derivatov. Poglejmo kar nekoliko dlje v zgodovino; že samo znotraj chicaške scene petdesetih in zgodnjih šestdesetih, zbrane pri založbi Chess, najdemo precej različnih barv: od »umazanega« podeželskega elektrificiranega bluesa in hollerja, privzetega iz gospela, pri Howlinu Wolfu in Muddyju Watersu, do countryjevsko obarvanega bluesa Chucka Berryja, latino ritmov Boja Diddleyja in tako naprej. Poleg bluesa in sorodnih zvrsti je v glasbi Fr!keros zaznati tudi sledi ljudske glasbe, zlasti v različnih variacijah igranja na diatonično harmoniko koroškega evropskega virtuoza Klemna Rošerja, ki daje bibikingovskim/lespaulovskim kitarskim vložkom kitarista Marka Zaletelja dodatno širino v izrazu. Točneje: dopolnjujeta se, ves čas gre za nekakšen glasbeni pogovor med harmoniko in kitaro. Vse tiste, ki so še vedno prepričani, da je v domačih popularnoglasbenih zvrsteh lahko domet harmonike kvečjemu veseličarski, čaka precejšnje presenečenje že v uvodni skladbi Glory Hole, kjer se spajata ljudska glasba in blues, nadaljuje pa se v najširšem smislu »ljudske glasbe« in bluesa; kot smo zgoraj že zapisali, ima zasedba širok pas »ljudskih« tem, od jazzovsko umerjene Kaj ti je deklica (Sad Girl), do avtorskih skladb večinskega avtorja Rošerja, denimo naslovne Wrong Button, pa Latino in One Evening In Fall izpod peresa basista Andreja Hočevarja, ki se spogledujejo z domala celotno zgodovino popularne glasbe. Aranžmaji so, z izjemo dveh skladb, delo celotne zasedbe, v skladbi Alone With You pa gostuje flavtistka Nadja Rečnik, ki s svojo flavto doda uigranemu zvoku kvarteta še eno, nekoliko otožnejšo dimenzijo. Gre vsaj po mnenju pisca tega zapisa za najlepšo skladbo na plošči.

Ko smo že pri uigranem zvoku, je nujno treba omeniti, da je glasba Fr!keros tudi polna humorja, kar potrjuje zgornjo trditev o uigranosti zasedbe. Funkovski vložki basista Hočevarja v skladbi Unknown Way popestrijo izlete preostalih članov, ki v pričujoči skladbi prehajajo iz baladnih v čardaške in nazaj. To skladbo in denimo My Moment omenjam tudi zato, ker se iz njih prav zazna veselje zasedbe ob igranju in prehajanju med načini izraza in … hja, kontinenti. Če prečesamo deželo, kjer so »korenine« doma, se zasedbe ne bi branili v kakem tex-mexaškem okolju, prav tako pa jih ne bi odslovil denimo Doug Kershaw. In tako naprej.

Po besedah zasedbe gre pri naslovu (in skladbi, bržčas pa tudi celotni glasbeni usmeritvi kvarteta) za »napačen gumb«, torej za harmonikarske prijeme, ki nikakor niso običajni. Glasba ima sicer svoje zakonitosti, a tisti, ki jih obvlada, jim lahko tudi mojstrsko zlomi iskrega duha. Kot nekateri še vedno ne zmorejo razumeti, kako lahko kitarist menja akord iz E v G-dur (gl. Johnnyja Casha) ali iz C v E, pri harmoniki verjetno obstaja kdo, ki meni, da si moramo biblijo venomer razlagati zgolj dobesedno. Pri glasbi pa je vendarle najlepše tisto, kar je med vrsticami. Ploščo so fantje posneli v studiu kitarista Grega Peera na celjskem koncu. Produkcija skladbam nikoli ne dela sile, nobenih »sodobnih« posegov ni, nobenih elektronskih igračkanj, producent je zasedbi pustil »živo« prosto pot. Morda je zdaj treba poskrbeti še samo za to, da med predvajanjem ne boste pritisnili napačnega gumba, čeprav vam kvartet Fr!keros v slogu projekta tega najbrž niti ne bi zameril – pri njih je tudi napačen pravi.

@http://www.youtube.com/watch?v=nxvdYn6j05k@