Tomaž Grom in Julij Zornik sta prejemnika nagrade Prešernovega sklada

Upravni odbor Prešernovega sklada je razglasil, da sta prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo za leto 2025 kiparka Dragica Čadež ter režiser in performer Dragan Živadinov. Nagrade Prešernovega sklada prejmejo vizualna umetnica Nika Autor, oblikovalski kolektiv Grupa Ee, glasbenik Tomaž Grom, pisateljica Nataša Kramberger, gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac in oblikovalec zvoka Julij Zornik.

Tomaž Grom (1972), glasbenik

Tomaž Grom se je v zadnjih letih izkazal kot eden najzanimivejših umetnikov pri nas. Kot skladatelj, instrumentalist, improvizator, zvočni umetnik, iniciator dogodkov, snemalec, režiser, vodja Zavoda Sploh se je uveljavil kot gonilna sila sodobne improvizirane glasbe v slovenskem in tudi širšem prostoru. Grom se glasbe loteva odprto in v dialogu s časom in prostorom, v katerem živi. »Odprto« pomeni soočanje idej, izzivov, tveganje, eksperiment in neposreden stik s publiko.

Odlikuje ga prepoznaven zvočni in širše umetniški izraz. Njegova praksa lucidno vstopa v polja glasbe, poezije, sodobnega gledališča in plesa, filma, videa, sodobne in večmedijske umetnosti. Kot basista ga lahko slišimo na improvizacijskih dogodkih po Evropi in na kritiško priznanih ploščah. Z zasedbo Oholo! na plošči Šiba (2024) zvedavo dreza in širi polje sodobnega jazza.

Njegova glasba živi v živi improvizacijski interakciji,  kot solo ali v zasedbah z Zlatkom Kaučičem, Ireno Z. Tomažin, Axlom Dörnerjem, Samom Kutinom in drugimi. Komponirana glasba, ki jo ustvarja, se rojeva iz vozljanja različnosti, poigrava se z raziskovalno kreativnostjo, ruši vzorce in konvencije. Vse to odstira kompozicija My Wish is Your Command (2024) za mednarodno zasedbo Šalter Ensemble. V triu s Primožem Čučnikom in Anjo Pepelnik in v večumetnostnem koncertu Zdej lohk spokam, zdej lohk grem (2024) drzno in eskperimentalno poseže v polje poezije in zvočnosti.

Njegov nagrajeni film Ne misli, da bo kdaj mimo (2023) uspe kruto usodo iz svojega zasebnega življenja prikazati na celovit, izviren in presunljiv način. Tudi v njegovem vizualnemu izrazu se odstira skrajno glasbeni smisel v svoji strukturi in ritmu. Izrednega pomena za razvoj neodvisne produkcije, ustvarjanje mreže na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni pa je tudi njegovo delovanje umetniškega vodje Zavoda Sploh.

Julij Zornik (1974), oblikovalec zvoka

V filmografiji Julija Zornika najdemo številna izstopajoča in doma ter po svetu nagrajena filmska dela. Oblikoval je zvok pri mednarodno uspešnih filmih: Morena (režija Antoaneta Alamat Kusijanović), ki je bil predstavljen v Cannesu in je zanj prejel najvišje domače filmsko priznanje  ̶  vesno za najboljši zvok; Babičino seksualno življenje Urške Djukić, ki je osvojil prestižno nagrado César; Moja Vesna subtilni družinski drami, ki jo doživljamo z otroške plati   ̶   avtorica filma Sara Kern je lani za film prejela tudi nagrado Prešernovega sklada; Zbudi me atmosferskem filmu Marka Šantića o težko zajezljivi moči nasilja  in absurdističnem fimu Matjaža Ivanišina Tako se je končalo poletje, ki sta bila predstavljena na festivalih v Tallinnu in Locarnu.

Zornik se je podpisal pod zvočno podobo enega najbolj opaženih filmov iz regije, hrvaškega Varen kraj Juraja Lerotića, katerega pripoved temelji bolj kot na zgodbi na neoprejemljivo tesnobni atmosferi in spreminjajočih se čustvenih stanjih likov (film je prejel številna pomembna priznanja, med drugimi na festivalih v Locarnu, Sarajevu, Cottbusu …). Zornik je ustvaril tudi napeto in sugestivno zvočno podobo filma Opazovanje Janeza Burgerja, za kar je ponovno prejel nagrado vesna za najboljši zvok – v kritiki v Cineuropi so zapisali, da je Zornikovo oblikovanje zvoka ključnega pomena  za vzpostavitev napete atmosfere in poglobitev čustvenega učinka filma; ter za kratki animirani film Money and Happiness režiserjev Nikole Majdak Jr. in Ane Nedeljković, ki je svojo festivalsko pot začel v Locarnu.

Njegova so tudi nenavadna, “še nikoli slišana” in precizno oblikovana zvočna okolja: kratkega, večkrat nagrajenega filma Kako sem se naučila obešati perilo (Barbara Zemljič); ljubezenskega pisma umrlemu prijatelju – Pero Damjana Kozoleta; eksplozivnega dokumentarca Cent’anni (Maja Doroteja Prelog), ki se iz zgodbe o silovitosti življenja prelevi v zgodbo o silovitosti ljubezenskih razmerij,; dokumentarca Praslovan (Slobodan Maksimović) o slovenskem glasbenem velikanu; v tujini večkrat nagrajenega eksperimentalnega animiranega filma Tri tičice (Zarja Menart) in tudi drugega režijskega izziva igralske legende Mirjane Karanović, Mati Mara.

V letu 2022 je Julij Zornik s kolegom Vasjo Lebaričem ustvaril še svoj lastni filmski projekt – udaren eksperimentalni kratki film XX.

Zornikovo delo pri filmu je prepoznavno in izstopajoče zlasti zaradi izostrenega umetniškega čuta, s katerim z mnogoterimi zvočnimi elementi podpre in obogati sporočilnost in učinek filmskih del.