17.06.2024

Nova tri dela za Šalterjem

Mednarodna zasedba Šalter Ensemble v svoji drugi verziji z drugo ploščo in skladbami Tomaža Groma, Elisabeth Harnik in dvojca Jonas Kocher & Gaudenz Badrutt.

Luka Hreščak

Tri dela

Šalter Ensemble

Tri dela

Sploh / Bruit Asso
2024

Mednarodni projekt Šalter Ensemble malone pooseblja zagonetno in zgodovinsko zaznamovano vprašanje razmerja med skladateljem in izvajalcem, odpira pa ga predvsem z glasbeno prakso, v kateri se združujejo komponistične in improvizatorske senzibilnosti sodelujočih muzičistov. Gre za bolj ali manj logično nadaljevanje razmislekov iz prejšnjega stoletja in naslavljanje vprašanj artistične avtoritete, svobode in razširjanja koncepcije interpreta, praktika. Vendar se pri Šalterju zadeve lotijo na poseben način. Do neke mere ohranijo avtoritetno razsežnost skladateljske vloge oziroma te ne zavračajo kategorično, jo pa vseskozi poskušajo rekonstruirati oziroma utekočiniti do te mere, da prehaja v demokratično, razsrediščeno koordinacijo: t. i. umetniški vodja postane temeljni iniciator, koncepcija avtorstva pa nekaj izrecno holističnega. Druga plat istega kovanca je pri Šalterju sodelovanje muzičistov in muzičistk najrazličnejših družbenih in glasbenih izhodišč, od izobraženih klasikov in akademikov do jazzistov in polpismenih praktikov improvizacije. Ena od pomembnejših posledic tega je glasba, ki je značajsko še vedno resna, nezabavna, ne da bi postala pretirano intelektualistična ali akademsko toga. Skratka, kot celota izpade iskreno, vključujoče in ne toliko naduto, vzvišeno. Album Tri dela potrjuje izvorne praktične in ideološke usmeritve grupacije in pokaže, kako daleč se da priti z brzdanimi improvizacijskimi akcijami.

Ob vsem zgoraj napisanem bode v oči dejstvo, da je ob posnetkih kompozicij – tako na prvi plošči Štiri dela (Sploh, 2021) kot na sveži Tri dela (Sploh / Bruit Asso, 2024) – individualno avtorstvo precej jasno izraženo. Ne bi se sicer radi preveč ubadali s tem, a gre za interesantno kontradikcijo. Glede na to, da se grupacija »osredotoča na kolektivne procese kot osrednji del svoje prakse«, se velja vprašati, kje so v tovrstnem kontekstu dejanske meje avtorstva in kaj točno lahko implicirajo tovrstne malenkosti. Nobena od kompozicij na najnovejšem albumu – My Wish is Your Command (Tomaž Grom), Interstices / Interferences (Jonas Kocher in Gaudenz Badrutt), šum II (Elisabeth Harnik) – ne vsebuje konkretnega pečata prepoznavne avtorske svojskosti. Komponistična praksa je bolj splošno usmerjevalna kot zapovedovalna. Ko poslušamo album, nam hitro postane jasno, da namen sodelujočih ni bil grajenje jasne, individualne izrazne podobe, ampak nastavljanje poligona, parametričnega okvira za kolektivno prakso. Vsekakor ne zastopamo stališča, ki bi absolutno in brez pardona zavračal koncept avtorstva in/ali individualnega umetniškega doprinosa, se pa sprašujemo, kaj točno je razlog za situacijo, kjer se pod posnetek muzike, ki brez izrecno kolektivnega glasbenega ustroja preprosto ne more živeti, lahko podpiše en sam človek. 

Odgovorov je lahko več. Morda je to posledica hierarhije znotraj grupacije, delitve predvsem na tiste, ki so komponistično sposobni, senzibilni za umetniško vodenje, in tiste, ki zgolj igrajo, tj. poskusne zajčke za glasbene ideje, kompozicije prvih. Do neke mere slednje najbrž drži. Izkušnje vodijo k renomeju, renome v bolj ali manj nezavedno avtoriteto, in to tudi v svobodnih muzikah. Drugi in za nas koristnejši odgovor pa je bolj praktične narave. Četudi naslovi skladb morda nakazujejo, da gre pri muziki za situacijo skupnega opolnomočenja velike ideje skladatelja/skladateljice, zvočni rezultat izdaja, da gre prvenstveno za improvizatorsko prakso, ki se, in to je ključno, osmišlja s pomočjo včasih bolj in včasih manj jasno definiranega zunanjega objekta – kompozicije. Ne gre skratka za bendovsko opolnomočenje konkretne glasbene zasnove, ampak za skupinsko vrednotenje, interpretiranje, dekonstrukcijo osnovnega komponističnega skeleta, za funkcionalno zamejevanje zavoljo lažje usmeritve h konkretnemu glasbenemu cilju.

Vsa tri dela, ki zapolnijo najnovejšo ploščo, smo prvič slišali lani na cerkljanskem jazzovskem festivalu, ko so se nam tudi prvikrat začela porajati vsa ta vprašanja in razmisleki o postavkah bendovega početja. Šalter je sploh dober primer grupacije, ki jo je preprosto treba izkusiti v živo, saj je muziciranje sodelujočih interaktivno, vseskozi gradi na načelu vzajemnega odzivanja. To je glasba, ki jo je ob poslušanju vredno tudi opazovati. Opazovati, kako grupa muzikalno manevrira okoli avtomatiziranih ritmičnih sekvenc na snare bobnu v skladbi My Wish is Your Command, ki odlično odraža srž prakse Šalterja. Vse navzoče muzičistične oči so uprte v robotizirani snare, v zgoraj omenjeni zunanji objekt, ki brzda, a s tem pretkano funkcionalizira improvizirano igro. Interstices / Interferences je križkraž subtilnih glasbenih, predvsem teksturnih premikov. Igra glasbenikov seva krhkost, recimo temu glasbeno ranljivost, gradi rezko, nestanovitno zvočno polje in naznanja, da gre za odzivanje na grafično partituro. Zadnja skladba na plošči, Šum II, ima sidrišče v pesmi Mushrooms ameriške pisateljice in pesnice Sylvie Plath. Pesem s pomočjo prefinjene alegorije tihega, a vztrajnega razraščanja in dvigovanja gob tematizira na eni strani podjarmljenost, izkoriščanje žensk, ženskega telesa in na drugi spodkopavanje patriarhalnih norm, slutnjo možnosti upora, zmagoslavja osvoboditve. Glasba je malone živo prisotna in izredno dinamično sledi pripovednemu loku pesmi, inštrumentalno mrgolenje počasi, zmerno, a vztrajno polni prostor in pritrjuje osrednjemu sporočilnemu punktu pesmi na način, ki napravi močan vtis. 

Šalter Ensemble je svetel primer potenciala, ki ga ima mednarodno sodelovanje muzičistov. Čudovit je že pogled na nabor sodelujočih: Gaudenz Badrutt, Estelle Beiner, Ilia Belorukov, Tomaž Grom, Elisabeth Harnik, Josef Klammer, Jonas Kocher, Samo Kutin, Alfred Lang, Irena Z. Tomažin. Med drugim tudi zato, ker je nekoliko osvežen, kar je ključna podstat glasbene vitalnosti. Dejstvo, da gre izključno za posnetke koncertov, je do neke mere odraz geografskih, ekonomskih in podobnih dejavnikov, po drugi strani pa priča o zavezanosti kolektivnemu, predvsem pa živemu procesu in celovitemu odnosu do godbe, ki nima posebnega interesa za pretirano študiozne studijske sesije. Album Tri dela predvsem potrjuje izvorne praktične in ideološke usmeritve grupacije in pokaže, kako daleč se da priti z brzdanimi improvizacijskimi akcijami.