23. KANTFEST: omnibus Ljubljana-Dunaj-Ruše

23. KANTFEST je tokrat potekal kot omnibus na relaciji Ljubljana–Dunaj–Ruše. Mi smo se omnibusu pridružili 29. novembra, in sicer na zadnji postaji v Rušah. ​Prisluhnili smo koncertu treh uveljavljenih kantavtorjev: Marku Groblerju, Tadeju Vesenjaku in Janiju Kovačiču. Po tem vrstnem redu so tudi nastopili. Prva dva živita in delujeta v štajerski metropoli, Mariboru, Kovačič pa v Ljubljani. ​V nagovoru Petra Andreja ​pred koncertom smo najprej slišali kratek povzetek ​o samem ​Kantfestu, ​ki je vzniknil leta 2003 in doživel mnogo oscilacij predvsem zaradi finančne podpore, ki očitno tudi sedaj kroji format festivala. Tisti z malo daljšim festivalskim spominom še vemo, da se je nekaterim sorodnim festivalom avtorske glasbe godilo podobno; če jih naštejemo: festival šansonov La Vie En Rose (Ljubljana), KantOut (Tolmin), Globoka grla (Ljubljana), FAG – festival akustične glasbe (Žalec) in nazadnje, leta 2025, še festival Sound Of Streets – S.O.S. (Maribor). Vsem tem se je zgodba že iztekla. Pri tem ne moremo mimo vprašanja, kaj je tisto, kar je ​od vsega naštetega festivalskega dogajanja ostalo​. V mislih imamo predvsem arhiv glasbe, ki se je tam odvila. Ali obstaja v strnjeni obliki? V tem primeru bi vsem oscilacijam navkljub javnosti ostala na voljo vsaj neka dediščina dogajanja, ki bi čez čas lahko spet vstopila v zavest in oblikovala kulturno vzgojo tistih, ki prihajajo in o tem še nič ne vedo. Vsi tako radi prisegamo na tradicijo, a kdo ​naj nad tem bdi? Država ali strokovne komisije, ki odločajo o tem, kaj je za glasbeno krajino pri nas pomembno? Uredniki? Morda lokalna oblast ali pa posamezniki, ki jim to leži na vesti? 

Pri tem ne moremo mimo vprašanja, kaj je tisto, kar je ​od vsega naštetega festivalskega dogajanja ostalo​. V mislih imamo predvsem arhiv glasbe, ki se je tam odvila. Ali obstaja v strnjeni obliki? V tem primeru bi vsem oscilacijam navkljub javnosti ostala na voljo vsaj neka dediščina dogajanja, ki bi čez čas lahko spet vstopila v zavest in oblikovala kulturno vzgojo tistih, ki prihajajo in o tem še nič ne vedo. Vsi tako radi prisegamo na tradicijo, a kdo ​naj nad tem bdi? Država ali strokovne komisije, ki odločajo o tem, kaj je za glasbeno krajino pri nas pomembno? Uredniki? Morda lokalna oblast ali pa posamezniki, ki jim to leži na vesti? 

​Še pred koncertom smo organizatorju postavili nekaj vprašanj, nastopajočim ​p​a po nastopu. Petra Andreja smo povprašali, zakaj so izbrali tako čudno uro. Tako nam je odgovoril: »Namesto maše za domovino. Zdaj je čas, ura je prava, da molimo za avtorsko glasbo. AI pravzaprav pomeni IA, ignoranco avtorja. Toda odrešitev od algoritmov všečnosti, ki namesto avtorja preračunljivo naredi tekst in glasbo, obstaja – to je nastop avtorja v živo. Tisto, kar sam ustvarja ta hip na odru. ​Čeprav so nekateri avtorji kopije. Obstajajo pa tudi originali, izvirneži. In sami smo si krivi, če ne pijemo na izviru.« Pozanimali smo se tudi o nekako gverilski taktiki, s katero se je svojega obstanka lotil 23. Kantfest. O tem je imel Andrej povedati tole: »Življenje nam narekuje oblike. ​Spet​ smo pri omnibusu; nekoč smo ga že gojili, ko smo kot mobilni festival gostovali na različnih koncih z različnimi avtorji, tudi v tujini.​ Tokrat je omnibus​ s svojim programom gostoval na treh prizoriščih: 8. oktobra v ljubljanskem Pritličju, 17. novembra v dunajskem Klubu slovenskih študentk in študentov (KSŠŠD), ko je nastopil Jani Kovačič, in​ potem 29. novembra še tu v Rušah.​ Vseeno smo povezali tri točke: Ljubljano, Dunaj in Ruše.«

Nato nas je v koncert uvedel Marko Grobler, ki je s svojo zasanjano in baladno glasbo predstavil uglasbitve pesmi Boruta Gombača: Od večera do jutra in Dekle v drevoredu, ki ima lep jesenski refren: »Čas je neviden, čas je žareč, rumen, oranžen, oker in rdeč …« Nadaljeval je z Ko objamem te ob Dravi, izvedel pa je še pesem Delfini z besedilom Gregorja Preaca. Pri njegovi glasbi (vključujoč besedila avtorjev, ki jih je uglasbil) je očitno, da govori iz zazrtosti vase. Tudi poseben način igranja kitare, t. i. fingerpicking, dopušča mehkejši, fino spleten glasbeni spekter. Za razliko od avtorjev, ki igrajo kitaro akordično in energično, Marko s svojim glasom svet komentira samo posredno, ne aktivistično. Še najbolj je bil razgiban v svoji pesmi Sam, kjer se besedilo ziba v ritmu bossanove: »Dosti hrupa, miljon bogov, vsakdo žrtev je strahov, malo lovec, malo zver na begu. Malo je ubranosti, malo je iskrenosti, malo je ljubezni in tišine. Preveč je teh, ki ubijajo, psujejo in žalijo, plenilcev, sleparjev in tatov … Malo je, če v množici stiskaš pest in jo že tiščiš, če krikneš v puščavi sam.« Tokrat je nastopil sam, sicer pa ga na odru pogosto vidimo z bendom ali v dvoje.

Marka Groblerja smo vprašali, kakšna se mu zdi trenutna slovenska kantavtorska scena. Takole nam je pojasnil svoje videnje: »Prihajajo novi obrazi. Duh časa je pač tak, da ima večina ljudi raje enostavnejše oblike, ki jim nudijo preprostejšo in poceni zabavo, ples, narodnozabavne veselice. Temu primerno se tudi organizatorji raje odločijo za kako uveljavljeno ime ali kaj, kar predstavlja manjši strošek. Ampak da bi si ljudje vzeli čas in prisluhnili besedilu, izpovedi, to pa ...«

Naslednji nastopajoči od njega ne bi mogel biti bolj različen. Tadej Vesenjak je tudi tokrat ubral veseljaški nastop, ki je mestoma prešel v standup. Vesenjak za razliko od Groblerja nažiga po kitari, scela kreše akorde in z vokalom dostikrat oponaša tisto, kar mu za njegov teater pride najbolj prav. Tudi s svojim glasom žaga in pili, a zna zapeti tudi skulirano (Fse je fajn). Sicer je tudi tokrat dosledno uporabil prleški guč, ki izven Prlekije deluje rahlo eksotično in kot stvar, ki ji nikoli ne prideš do dna, kajti nikoli ne razumeš vsake besede. Tako ostaja še naprej zanimivo. Njegovi komadi – veliko besedil je napisal Marko Kočan – se napajajo tako pri prepoznavnih ikonah Prlekije (takšni so npr. Tikvino olje, Špricarmen in Mloda küra) kot tudi pri človeški neumnosti. Ta seveda ni geografsko vezana, ampak ji njena globalna značilnost omogoča, da je je na razpolago v neomejenih količinah. Vse te substance in pritikline ustvarjajo neke vrste talilni lonec Vesenjakovega prleškega ajriša. V njem odmeva irski folk, trdi rock ter kakšno srečanje Tadeja z Loujem Reedom (Marijana), z dodatkom polke, kar vsemu daje poskočni ritem ljudskega godčevstva. Ob temah, ki bolijo t. i. malega človeka, in prav o njih guči Tadej, se vedno najde hvaležen poslušalec, da o poslušalki ne govorimo. Lep primer je bila tokrat Dopustniška, ob kateri so zabrundale še mlade mamice: »Dobar dan, gospod Hrvat! Vete, jaz bi samo rad nekaj dni pr morji spa. Mote kakšen apartma?« Prav zanima nas, kam bo avtorja zaneslo v času, ki prihaja.

Nato pa glavni gost letošnjega Kantfesta. Globoko od spodaj, ne vem, če sploh še v vodi, pluje rdeča podmornica s kapitanom morskim volkom, ki natanko ve, kje bosta prebila gladino in zajela zrak, ko mi le ugibamo. Enkrat udari kot Tom Waits, drugič kot kilt Roberta Burnsa, nato kot Ježek in spet z Besnimi pesmimi kot Orfej iz pekla, nato kot Giorgio Gaber(ščik) … Tokrat smo ga ujeli kot Janija Kovačiča, ki je na arhilutnjo, rojeno v času prehoda renesanse v barok, zaigral nekaj repertoarja iz Balad: Prilíko o Janu Husu, Dušico majceno (za obe je tako besedilo kot glasbo prispeval sam Kovačič) pa Od majerce (ljudska, zapisal jo je Stanko Vraz, popravil pa France Prešeren, nakar je leta 1848 izšla v Čbelici; glasba je Kovačičevo delo). Dodal je še Palestinalied (Kovačičevo besedilo, glasba je delo Waltherja von der Vogelweida iz 13. stoletja) ter nas s tem vrnil v trubadurske čase, pravzaprav k izvoru kantavtorstva. Tu glasbenik govori ali poje svojo zgodbo ob kitari oziroma, v Kovačičevem primeru, se k nam v sedanjost vrača z lutnjo in zgodbo, ki ni v kratki pop formi z refrenom, ampak dramska zgodba, ki jo je treba zbrano poslušati. Kaj je lahko bolj uporniškega, kot da kapitan, ta morski volk s svojo rdečo podmornico, s katero je preplul mnoge kantavtorske vode, naša razvajena ušesa popelje na izlet, stran od glasne in všečne glasbe, prav v osrčje kantavtorstva, v umetnost zgodbe in obvladovanja inštrumenta, ki je mali orkester, k tišini in pozornosti, ki si jo moramo spet priboriti?

Janija Kovačiča smo vprašali, kakšna se mu zdi trenutna slovenska kantavtorska scena in ali na njej vidi kako novo ime. Tako je odgovoril: »Kot vedno v zgodovini, so valovi vplivnosti kantavtorstva. V članku za Dialoge, mislim, da v številki 7–8 (2021), se o različnih poimenovanjih potujočih pevcev in njih pomenu razbere to valovanje v času. Ko se začne novo obdobje ali oster rez s prejšnjimi praksami, ki so zapletle nastopanje v špektakel, se vrne pozornost spet k temeljem – k pevcu pripovedovalcu. V naslednjih desetih letih se bo to zgodilo, potem pa spet krog kompliciranja s špektaklom. V Sloveniji se razpršenost in lokalnost medijev pozna v zapiranju v narečja. Ko govorimo angleško (kar naj bi danes večina znala), nas večina Angležev ne razume. Problem je knjižna in pogovorna slovenščina, ki je razumljiva večini. To je problem slovenske družbe v celoti, kajti gibki jezik mora znati izraziti probleme dobe, ne pa da se obešamo na »narodnozabavne« rime. Dobro bi bilo, da se slovenski narod neha samoukinjati.«

Zdi se nam, da kantavtorstvo bolj sodi k folku, rocku, bluesu, šanson pa bolj k teatru. Za kantavtorje se zdi, da vsak avtor vse bolj išče zatočišče v bendu, medtem ko šanson stremi bolj k revijalni formi. Osamelcev, samospevcev, trubadurjev, ki bi sami pripovedovali in peli s kitaro, je bolj malo, bolj kot ne jih najdemo kot nekakšne priloge k posameznim dogodkom, nekako v stilu »dogodek nam bo popestril ta in ta«. Zato nas je zanimalo, kako se glede tega odloča sam Kovačič. Tako nam je povedal: »Temeljno je pripovedovanje zgodb, čustev in občutkov v ritmizirani obliki, podprto z glasbo. Preveč inštrumentov zaduši besedilo. V dobi SMS-ov ni posluha za kaj več. Kriza in posledično prihajajoči padec Evrope bosta pomen enostavnih nastopov pojačala. In upam, da se bo zanimanje za kantavtorje drugih narodov povečalo, kot tudi za njihove jezike. Anglosaško občutenje sveta postaja dolgočasno.« 

V nadaljevanju smo mu zastavili še nekaj vprašanj.

Kako se sam znajdeš pri organizaciji nastopov? Če se ne motim, ne obstaja nekaj podobnega kot jazz ali rock klub, kjer bi redno lahko potekali kantavtorski nastopi.

Jani Kovačič: Vsa ta leta se trudimo najti primeren prostor za kantavtorske nastope. Poskusili smo že marsikaj, od Celice, Pritličja, Metelkove, Kina Šiške, Pekarne …, spisek je precej daljši, a za daljše sodelovanje ni bilo posluha. Če kantavtor (na splošno vsak umetnik) nima kje predstaviti svojega dela, seveda obupa. Rock in jazz klubi so žal ozki in niso pripravljeni vlagati v to področje, kajti najmanj tri leta je treba, da se publika vzgoji in pride poslušat, ne samo pit. Če pogledamo v zgodovino (Svetlana Makarovič, Tomaž Pengov, Marko Brecelj itd.), so kantavtorji zaznamovali obdobja, ne pa popevkarji ali pop bendi. To je paradoks.

Od leta 2014 je pri Ministrstvu za kulturo vpisan v register tudi kantavtor kot samostojni umetniški poklic, ki ima svoj status. Kako to, da (še) nisi izkoristil te možnosti?

Jani Kovačič: Vsa leta sem hodil v službo, saj družina ne more biti odvisna od nepredvidljivih dohodkov. Bil sem zelo presenečen, ko sem odkril, kaj vse je samostojen umetniški poklic, recimo, lajnar je bil davno pred kantavtorjem. Da bi pomen kantavtorja poglobil, sem Draga Misleja – Mefa na razne načine pripravil do tega, da izda knjigo svojih pesmi, Pesmi letijo v nebo. To je velik uspeh za kantavtorje!

Za seboj imaš že kar nekaj materiala. Kaj je trenutno v ognju?

Jani Kovačič: Napravil sem koncert slovenskih pesnic Evridika iz pekla, izšla bo tudi knjiga pesmi žensk, ki so nastale v lagerjih ali pa po vojni kot spomin na te temne dni. Posnetek je na internetu, kot tudi naslednji par pesmi večera slovenskih ljudskih Balad v moji priredbi. Večer Jazzitett se izmika že skoraj desetletje, saj ni posluha pri BigBandu. Minezengerjem – večeru nemške srednjeveške lirike – lahko tudi prisluhnete na internetu. Zbirka pesmi, ki so nastale za protestno kolesarjenje (105 tednov) in kontra kovidu, Odvržene maske, pa čaka na izid. No, še precej pesmi je, ki niso nikjer posnete in jih lahko slišite le na koncertih. 

Načrti za naprej so? 

Jani Kovačič: Seveda bi bilo pametno napraviti antologijo, saj sem vsako leto napravil celovečerni koncert novih pesmi. Tega se je od leta 1976 nabralo kar nekaj, ampak za to ni zanimanja in zaenkrat še nisem zadel na loteriji.

*
In če se prav za konec vrnemo na začetek, k vprašanju, ki je za glasbeno materijo in družbo, ki ji je sploh namenjena, ključno: kaj je tisto, kar bo ostalo​?