V krogu kolektiva

Naslov novega albuma zasedbe nosferatu3285, The Shape of Things to Come, nakazuje, da prečka most in vodi k nečemu, kar šele prihaja, k naslednjemu, tretjemu dolgometražcu, ki je v pripravi. A za zdaj ostanimo pri aktualnem drugem, ki s svojo zaokroženostjo in dorečenostjo obrne perspektivo h genezi in rasti tega glasbenega kolektiva, spočetega dobrih deset let nazaj. Kolektiv dolgoletnih sodelavk in sodelavcev idejnega pobudnika je prerasel v čvrstejši organizem kolektiva, ki zamisel in projekt Domna Slovinića opazno preobraža v pravi bend. Te transformacije se, tudi sodeč po naslovu albuma, zasedba še kako zaveda. Nevsiljivo, zato pa toliko bolj suvereno nam postreže z najavo »oblike stvari, ki prihajajo«.

Takrat je Domen Slovinić še pod psevdonimom Akami ustvarjal kot one man band, ki pa je med Klubskim maratonom 2014 prerasel v pravi bend. V njem sta bila člana današnje zasedbe nosferatu3285, Brigita Gračner in Martin Ukmar. Leta 2017 je ta postava objavila ploščo Sunburnt, ki danes ob poslušanju bolj kot meglene in dekado stare spomine prebudi misel, da je Akami zares počelo aktualne zasedbe. Poleg dveh sočlanov Akami in nosferatu3285 povezuje podobna motivika in ustvarjalna kuhinja kantavtorstva, minimalizma, avantrocka, elektroakustike, folka, elektronike in psihedelije. Ta preplet muzik in pristopov se kot avra do danes vleče za Slovinićem. Po Akamiju je ustvarjal s kitaristom, multiinštrumentalistom, producentom in tonskim tehnikom Martinom Ukmarjem, znanim tudi kot Tovariš Strmoglavljen. Vstopil je v Samoč, projekt Ukmarja in Nastje Janžeković, ki ju poznamo še iz drugih glasbenih kombinacij, med drugim iz benda Psihedelavci, s katerim nosferatu3285 veže nagnjenje k psihedeličnim odpotovanjem in impro-eksperimentalnim odklonom. Zato ne čudi tvorno Slovinićevo sodelovanje z Ukmarjem, ki je med drugim pripeljalo do Twelve, prvenca nosferatu3285, izdanega pred tremi leti. Poleg že zgoraj omenjenih so bili zraven še Muzikačaka, Kaja Blazenšek in Gregor Rus, ki jih najdemo tudi v današnji razširjeni zasedbi nosferatu3285 in na novi plošči. Za nosferatu3285 bi tako lahko rekli, da so dobri znanci naše samonikle in podtalne glasbene scene. 

Za razliko od prvenca, ki je pod Slovinićevo taktirko še tipal za kolektivnim duhom, je The Shape of Things to Come nova stran v razvoju nosferatu3285, in sicer v smeri celovite zasedbe. Plošča je domišljeno sestavljena. Ima uverturo, se stopnjuje, spusti in zaplete, vzdržuje pozornost, večglasno petje moških in ženskih glasov zapeljuje v strukturno konsistentnih komadih, ki so bolj dorečeni kot doslej in se v velikem krogu izognejo tavanju in iskanju, na koncu pa v nebeškem zlitju klavirja, teremina, sintetizatorja in eterične električne kitare v skladbi On The Edge odpelje na rob vesolja sprememb. Večina pesmi še vedno temelji na (akustični in klasični) kitari Domna Slovinića, ki nas uvodoma pozdravi s prebliskom, ki v zvenu ujame kanec duha Dueling Banjos iz kultnega filma The Deliverence, a ne za dolgo. S pridružitvijo lebdečega sintetizatorja se dvigne mistična koprena za lažji prehod iz divjega zahoda v gotsko romantiko. Že uvodnemu komadu da krila moško-ženski napev, ki odpre vrata v magijo nosferatu3285 in jo v nadaljevanju vzdržuje v zraku. Baročni vokali v Ocean Cry še bolj privlečejo na dan srednjeveški pridih, ki veje skozi celotno ploščo in se na kitarskih strunah ujame z darkerskim vzdušjem Christian Death in akustično eleganco Swans, se melanholično prevesi v grotesko Black Heart Procession ali himničnost Arcade Fire oziroma nas s psihedelijo pripelje v folk-alter-rock križišče, v katerem trčita Grateful Dead in Wellwater Conspiracy. Vseh osem komadov na plošči je aranžmajsko skrbno dodelanih in zabeljenih z raznovrstnimi inštrumenti, ki bogatijo in dvigujejo izraznost zasedbe v breztežnostno stanje in ves čas skrbijo za skoraj mistično razsežnost izpovedanega, ne da bi pri tem dosegli katarzično eksplozijo. Olje na ogenj prilije odsotnost bobnov, ki jih nadomešča blaga, skoraj neslišna ritmična spremljava iz ozadja, da komadi lagodno zlezejo pod kožo. Še najbolj iz vsega skupaj izstopa skladba White Into Black, ki jo v spremljavi stranskih vokalov Domna Slovinića in Nastje Janžeković odpoje Brigita Gračner ter nas z zasanjane psihedelije gotsko obarvanega alter-folka premesti v triphopovski meander ter postreže potencialni hit daljšega dosega. 

Tisto, česar ob prvih poslušanjih plošče nisem zaznal oziroma me ni zbodlo v uho, sem odkrival na novembrskem koncertu zasedbe ob izidu plošče v ljubljanskem Klubu Gromka. V večini primerov se vse zgodi v prvi minuti trajanja posamezne skladbe, nato pa se potovanje odvrti v krogu in ne prinese večjih odklonov, kaj šele presenečenj. Ta šibki člen je dodobra zamaskiran s pomočjo zvočno enakomerne in tekoče izraznosti plošče, ki jo aranžersko domišljeno polnijo razni šumi, škripanja, odmevi in zavijanja. Kolektiv dolgoletnih sodelavk in sodelavcev idejnega pobudnika je prerasel v čvrstejši organizem kolektiva, ki zamisel in projekt Domna Slovinića opazno preobraža v pravi bend. Te transformacije se, tudi sodeč po naslovu albuma, zasedba še kako zaveda. Nevsiljivo, zato pa toliko bolj suvereno nam postreže z najavo »oblike stvari, ki prihajajo«.