Šlagerski vrisk užitega zapečkarstva

Najbolje je povedal kar prijatelj župnik: »Magnifico, sprejel si se.« Kar se tudi sliši na zapečkarski plošči, kot ji pravi sam. Da je pri šestdesetih letih Robert Pešut – Magnifico izdal Alpe Adria Club, novi studijski album, svojega desetega in prvega po skoraj desetletju, je novica. Ne prelomna, ne odmevna, ne ekskluzivna, ni pa nepomembna. Okrogle obletnice so za zrelo generacijo pač in. Magnifico, ki mu proslavljanja obletnice na prvo žogo ne bi pripisali, je novi album izdal 1. decembra, točno na svoj šestdeseti rojstni dan. Sicer je imel že nešteto obletnic in lansko koncertno zmagoslavje. Dočakal je največji koncert v domači Ljubljani ob 30. letnici delovanja. Častni krog. Nedavni božični koncert v Stožicah pa je bil že peti v osmih letih. Alpe Adria Club bi v kakšnem drugem okolju morda okronali za najboljši zrel in pretkan album, že zato, ker do konca ostaja zvest najprej sebi, kot demonstrira sklepni komad Pa kaj potem. Večpomensko. Z Alpe Adria Club ima Magnifico pri šestdesetih letih pozornost, kakovost, brezčasnost in občinstvo, kateremu lahko ponudi cel šop novih komadov. Ne zato, da bi upravičil ime koncerta, jubilej, turnejo. Ne. Zato, ker si je še enkrat več izboril naklonjenost. Kdor je doslej imel rad Magnifica, ga bo zdaj imel rad do konca. 

In potem je tukaj novi studijski album, prvi polnometražni po dolgem času. Glavno vprašanje torej je: zakaj, čemu in kaj je Alpe Adria Club? Enoznačnega odgovora ni in ga v primeru Magnifica, ki se na naslovnici, ozaljšan s kitaro v kovčku, počasi sprehaja proti metaforičnemu filmskemu sončnemu zahodu, niti ne more biti. Še manj pa ga album išče oziroma hoče imeti. Album preprosto je. Sprejme sebe in na pot povabi še ostale. Prefrigano, lucidno, mojstrsko zna sam šarlatansko najbolje govoriti o sebi. Ne zato, da bi usmerjal percepcijo ali nadziral svojo zgodbo, temveč zato, ker tak pač je. Samoironičen vrhunec, kot smo na Odzvenu pospremili njegov dokumentarec Charlatan Magnifique (2016), ko je prihajala tudi njegova do sedaj zadnja plošča, Charlatan de Balkan. Kaj se je torej zgodilo, spremenilo, premaknilo v skoraj desetletju? Magnifico poudarja, da je seveda bila pandemija in da je seveda delal tudi glasbo za film in gledališče. Navzven, v kontekstu tako časa kot avtorja, ki je toliko dosegel, je Alpe Adria Club album, ki bi lahko bil obremenjen ali vsaj obtežen s številkami, jubileji, obletnicami. Magnifico je nekje vmes postal tudi tisti, ki poje na državni proslavi. Ne hodi več po zunanjem robu tanke meje, ko ne veš, na kateri strani si. Nikdar ne bo prav zares mainstream, ampak alternativa pa tudi ni. Zdaj preprosto je. Album bi lahko presojali glede na preteklost, kar ponavadi hitro zdrsne v nostalgijo. Alpe Adria Club to ni. Je sproščen, tekoč, migetav, a vendarle premišljen album. Ne pa preveč. Glasba je tudi »na tej plošči 'eko-bio' oz. organska; nima ojačevalcev okusa, konzervansov in dodanih sladkorjev,« pove sam. Ravno to. Magnifica se lahko opiše, ampak mora se ga okušati. In, ja, že po imenu je »nekaj našega«, po kontekstu pa je album še bolj tudi odziv na »vzpon povampirjenega nacionalizma«. Vendar to ni jedro, prav tako ne dejstvo, da je album mešanica različnih vplivov iz okolice – od italijanske canzone, alpske melodike in balkanskega temperamenta. Vse to je Magnifico že bil. Tisto, kar najbolj učinkuje, je to, kar je (p)ostal. 

Z uvodno, še svežo skladbo Hišica, ki je izšla oktobra letos, je Magnifico tako rekoč posnel sebe tukaj in zdaj. Odkljuka vse od zvoka, melodike in teksta. Hišica je »bim bam bom« poigravanje s tradicionalnim delom Slovenije. S kozolci, s kraji viž in rekov tipa najprej štalca, pol pa kravca. Magnifico je ne le ohranil, temveč nadgradil svoje videnje slovenske, alpske melodike, ki pa prihaja s strani, kot kaka paralela in vprašanje, kaj bi lahko bilo, če bi Magnifico pisal za Slovensko popevko. Podobno velja za komad Miki, ki albumsko okrepi tisto vse bolj izgubljeno umetnost. Narediti albumsko pretočnost v času pretočnih vsebin je redka kvaliteta, kaj šele po toliko letih in izkušnjah, ko bi bilo mamljivo staviti na single in se prerivati naprej. Miki je flegmatičen z izjemnim solom na saksofonu, v katerem je kar hud tekstni obrat. Miki je (anti)lik, ki ne bi dojel poante, Kdo je čefur (1996) ali Halo gospodična (1999). Da je Magnifico vrhunski mojster šlagerja, to že vemo, ampak da to naredi pri šestdesetih letih in pokaže, zakaj je v filmu Stereotip (1997) tako svojeglavo koketiral s priredbo ikonične skladbe Trideset let (1971)! Korak po korak je izšel zgodaj poleti kot hit za konec poletja. Je evergreen v žlahtnem pomenu in dodatni dokaz, da se je Magnifico z leti obdal z mojstri: Aleksandrom Pešutom – Schatzem (bobni in produkcija), Janom Gregorko (bas), Luko Ipavcem (trobenta), Janijem Jarnijem (kitara), Matijo Krečičem (violina) in Matejem Kuželom (saksofon, klarinet). Z Disko Šlager Orkestrom bi se Korak po korak legitimno lahko uvrstil na kompilacijo najboljših popevk. Ampak če se je Magnificu s Pukni zoro posrečilo priti v kanon srbskih viž, da ga je še lastna mati vprašala, ali je skladbo res napisal on v Tivoliju, potem pade praktično enako vprašanje za prvi del albuma Alpe Adria Club. Magnifico se neverjetno približa tistemu, kar RTV Slovenija neguje in ohranja, pogosto na silo, nikdar pa tako sproščeno, uspešno in dosegljivo. Ko pride na vrsto Prišla si takoj, se okrepi občutek, da album nezadržno rine h koncertni izkušnji. In je hkrati album kakovosti, vredne dobih časov vinila. To še olepšano prikaže Sonce posijalo iz leta 2023. Že kar se besedila tiče, je ta alpski šlager vse, kar mora biti. Verzi »Ko bo rodila šmarnica / in dozorela kapljica, / ko po ljubezni bo dišalo / takrat bo meni zopet sonce posijalo« bi gladko lahko imeli povsem drugačno sredino. Pesmi o gvantih in kiklicah so ob harmoniki eno, ampak tako pretkan vrisk, kaj šele pretanjena solaža na klarinetu – to je nekaj, kar se presneto tesno približa zapuščini Avsenikov. In tukaj se vidi kakovost. Skoraj poklon. Nekaj, kar je navzlic prodoru harmonike, ki zdaj hara med mlajšo populacijo, padlo povsem v ozadje. Tisto, zaradi česar so Avseniki šli, kamor so šli. In kjer je po svoje bil tudi Magnifico, ko so v njem s Hir Aj Kam Hir Aj Go (2003) prepoznali globalno zvezdo. Ampak Magnifico ni bil za ta svet. Pač ne bi mogel delati tega, kar rad dela. 

Magnifico je muzičar in pevec, ki zna povedati, da nima rad, da na njegovih koncertih poslušalstvo poje. Pa bi lahko, kajti pesmi, kot je Say No When You Gotta Say Yes, res ni težko peti. Gre v uho, gre z jezika, ta njegova kolodvorska angleščina. Magnifico ni več rimejker, nič bregovićevskega ni v njem, je samo on. To je njegov žanr, njegova finta. Nič prebojnega, nič spektakularnega. Zakaj le bi se vendar šel to, saj je odpel svoje šarlatanstvo. Zato njegovi hiti, ki so hiti, čeprav to nočejo biti, tako odpeti in tako zrimani zvenijo tako in izpadejo tako: nekaj med zafrkancijo in potencialom. Ampak najbolj uživajo ravno v tem, da so užitek. Magnifico je še enkrat več pokazal, da je za pravo sproščenost na albumu pač potrebna kilometrina. In to na albumu, ki je nastajal res dolgo, pa niti ni nujno, da je bil mišljen kot celovit album. Kajti v drugem delu je nekaj med kompromisom in skoraj kompilacijo. Še enkrat več v primeru skladb Ljubav prokleta in Rakija, ki imata obe nazoren pripis Alpe Adria Club Version, ker sta zdaj obdelani, prilagojeni, razširjeni v primerjavi z EP-jem Kafana Ljubljana (2023). Nekoliko ironično je le to, da je Magnifico želel narediti glasbeni oris naše okolice. »Če bi se na Dunaju usedel na vlak in šel do Trsta, vmes pa bi se vrtela ta plošča, mislim, da bi bila v skladu s tem, kar bi videl skozi okno,« je razmišljal ob izidu albuma. Kje je ironija? Alpe Adria Club nanese 38 minut v desetih komadih, kako dolgo pa traja vožnja že samo čez Slovenijo, to pa še predobro vemo. Album bi torej morali poslušati kar nekajkrat. Ampak morda je po svoje to izpovedano med vrsticami. Da je namreč res albumski album, vreden celovite, večkratne izkušnje. Magnifico dokončno lahko dela glasbo za tiste, ki so še lahko odprli okno na vlaku in dojemali vlak, albume, čas, glasbo na drugačen, dragocen način. Za ljudi, ki imajo čas za tekste, muziko, solaže, spomine na disko, odprtost, svojevrstnost. Za tiste, ki jih algoritem težko pogrunta. 

Svoj predzadnji album Charlatan de Balkan je Magnifico izdal devet let nazaj. Tisti album je imel svoj čas in mesto, a je še vedno deloval, kot da je štos, sem ter tja resen. Zdaj pa je Magnifico tako osvobojen, tako svoj, da je 38 minut albuma Alpe Adria Club s svojimi desetimi skladbami dejansko albumska izkušnja v klasičnem, klišejskem in preživetem smislu. Magnifico ima mini koncert, mini dozo. Magnifico je izrazito analogen, in ko dobi pozornost, to ohrani, a ne na pocukran, ziheraški način. Trdo je garal za to pozornost, ne šteje je za samoumevno. Alpe Adria Club bi v kakšnem drugem okolju morda okronali za najboljši zrel in pretkan album, že zato, ker do konca ostaja zvest najprej sebi, kot demonstrira sklepni komad Pa kaj potem. Večpomensko. Z Alpe Adria Club ima Magnifico pri šestdesetih letih pozornost, kakovost, brezčasnost in občinstvo, kateremu lahko ponudi cel šop novih komadov. Ne zato, da bi upravičil ime koncerta, jubilej, turnejo. Ne. Zato, ker si je še enkrat več izboril naklonjenost. Kdor je doslej imel rad Magnifica, ga bo zdaj imel rad do konca.