Samoironični vrhunci v slovenskem popu

Eden izrazitejših trendov pri snovanju glasbenih filmov je spremljanje ustvarjalcev med pripravo novega albuma ter osvetlitev njihove kariere z najvišje gore, ki naj bi jo predstavljal sveži izdelek. Od tam se lahko nostalgično zazremo proti dolini in pogledamo prehojeno pot, s čimer dosežemo prepletanje dveh pripovednih tokov: neposredni vstop v aktivno sedanjost ter vzporedno refleksijo preteklosti. Gre za optimalen recept za ustvarjanje širšemu občinstvu dostopnih dokujev, ki morajo biti dovolj intenzivni, povedni, vizualno dinamični, iz gledalstva pa naj izvabljajo visoko stopnjo pozornosti, užitka in željo, da spremljajo zgodbo do konca. Ta recept je v okviru razvedrilnega programa TV Slovenija uspešno udejanjila scenaristka, režiserka in montažerka Maja Pavlin, ki se je filma o Magnificu verjetno lotila z idejo o enem samem kosu, na koncu pa je bilo tako posnetega kot tudi arhivskega gradiva (videospoti, odlomki iz TV-oddaj) dovolj, da je zgodba k nam prišla v dveh delih. Filma sta, v skupni dolžini približno ene ure in pol, dosegljiva na spletu.

Najprej se je omenjeni obrazec izkazal za uspešnega zaradi pristopa avtorice. Ko si predmetu obravnave naklonjen in se snemanja lotiš s strastjo ter igrivostjo, se nekaj te iskre neizogibno prenese na kamero. V danem primeru pa se je za hvaležno gradivo izkazal tudi glavni lik, ki je z mediageničnim izvajanjem in večplastno zgodbo pustil za seboj neizbrisen pečat v slovenskem popu. Plasma in format filma – torej televizijski razvedrilni dokumentarec – sta v resnici idealna za upodobitev Magnificove poti; čeprav gre za kariero z mnogo etapami, bi pretencioznejši film dosegel manj gledalcev, medtem ko bi bil uspeh morebitnega knjižnega življenjepisa odvisen od preveč dejavnikov in bi verjetno težko povrnil vloženi trud.  

V filmu nastopi večina Robertovih sopotnikov, začenši z mlajšim bratom Aleksandrom Pešutom (Schatz), ki je bobnar in producent in brez katerega bi bili Magnificovi glasbeni izdelki nekaj povsem drugega. Potem je tu žena Barbara, pesnica, glasbenica, nato tudi njegova »kostumografka«, ki je ob Robertu igrala klaviature že v neohipijevskem bendu U' redu s konca osemdesetih let – v sijajni skupini, ki ni dobro vedela, kaj dela, a je kljub temu na izredno poslušljiv način sestavljala raznolike pop-rock vzorce tedanje in prejšnjih dob. Poleg Barbare in prijatelja Jonasa skozi ves film komentira Magnifica še en balkanski enfant terrible, Rambo Amadeus, ki skozi ironično zbadanje izkazuje veliko ljubezen pop različici samega sebe. (Med drugim citira/parafrazira Nietzscheja: »Ni umetnosti, obstaja samo volja za moč.«) Ves čas superiorni Rambo se v nekem trenutku le zlomi in prizna, da je kolegu globoko nevoščljiv zaradi komada Magnifico je peder, ki ga na lirični ravni za mojstrovino razglasi tudi žena Barbara.

Peder, čefur, bosangero, zeleni Jurij in sexy boy – to so bili le nekateri od samoironičnih vrhuncev v slovenskem popu, posredno pa jih lahko navežemo na večkratno Magnificovo poudarjanje, da nima glasbene šole. Kakor da bi bilo samoumevno, da ljudje z glasbeno šolo pač ne bi nikoli želeli zganjati takšnih norčij, četudi pri Magnificu norčavost v podtonih nosi komaj viden politični naboj. Rambo pojasnjuje, da gre za balkansko kombinacijo lenosti in ambicije in da je Magnifico otrok Jugoslavije ter da v odrasli dobi zavestno izbira takšno pozicijo. Magnificova samoironija gre še naprej, pojasnjuje Rambo: tudi dovolj močnega glasu nima, razen tega pa – kljub glasbeni neizobraženosti – piše skladbe za orkester! Iz filma Montevideo, Bog te video Dragana Bjelogrlića tako prihaja več Magnificovih pesmi, ki so v Srbiji skorajda ponarodele: Pukni zoro pojejo tudi na nogometnih stadionih, s tem da nihče ne ve, kdo je pravi avtor teh pesmi.

Toda prva Magnificova avantura v filmske vode je bila šele krona njegove kariere. Predhodno nas je Belokranjec zapeljeval z erotičnim diskom, s psevdo šansonom, s kvazi turbom, z ironičnim balkanskim melosom in z brki, ki si jih je sposodil pri igralcih iz nemških porničev. Z Barbaro sta sodelovala s Sestrami in jih iz roza diska K4 pripeljala na evrovizijski oder, od tam pa v večje svetovne medije. Nastopil je tudi v nizu slovenskih filmov (od Stereotipa do Porno filma, Pokra, Kajmaka in marmelade do zadnje kino uspešnice Pr' Hostar), čeprav pojasni, da mu je šlo vedno na živce, ko je videl Elvisa, Jaggerja in Bowieja nastopati na platnu. In seveda bi se vmes skoraj prodal Sonyju (album Export Import), ki bi iz njega mogoče naredil globalno senzacijo tipa Gangnam Style (Hir aj kam hir aj go); Magnifico je zavrnil britansko izpostavo korporativnega princa, ki je od njenega zahtevala podpis pogodbe za več albumov, delo kot za tekočim trakom in sklepanje kompromisov pri besedilih.

V filmu k nam počasi kaplja tudi zadnja plošča Charlatan De Balkan, ki si šele utira pot in prinaša pester nabor melosov – od trubaških eskapad (Ya Mustafa) do sluzavega šlagerstva (Ay, ay, I'm the Man), banalnih ruralnih refrenov na prvo žogo (Kuku lele), retro nostalgijo (Tivoli (Shabababada)), zajebancijo v zvezi z germansko zasvojenostjo z Dalmacijo (Dalmazia), ciganski surf (Technique Magnifique, So Lonely) itd. Vse to izvaja Magnifico večinoma v polomljeni angleščini. 

Kdor prizna, se mu pol oprosti, pravi pregovor, in Magnifico v filmu prizna bistveno več kot, denimo, Jan Plestenjak v filmu Priznam. To, da je neuki šarlatan, smo mu oprostili že davno, to, da se še vedno ni našel (njegove zaključne besede v filmu), pa si bo verjetno moral oprostiti sam. Ogled obeh delov dokumentarca je možen na povezavah TUKAJ (I. del) in TUKAJ (II. del).