(Ne)poslušno 2022 - Upor proti poslušnosti

Po dveh letih gverilskih izvedb z domačimi izvajalci je festival z nagovorom otvoril kurator in vodja (Ne)poslušnega Tomaž Grom. Opozoril je na slabo stanje, v katerem smo kot družba in človeštvo. Spraševal se je, ali ne bi morali glede na stanje početi česa drugega, kot da poslušamo glasbo. Pa to res drži? Če se je vodja festivala Tomaž Grom na začetku spraševal, ali bi morali početi kaj drugega, času primernejšega, ne pa le poslušati glasbo, lahko z gotovostjo rečem, da so vsebine, ki jih festival ponuja, že same po sebi angažirane in so prepotrebni kulturni upor proti poziciji moči, soliranja, neposlušanja. In brez tega ni dobre improvizacije. Pozitivna je tudi nadgradnja festivala s komponiranimi deli, umeščenimi z občutkom. In še dobra novica za konec: ne bo le deset edicij festivala, vidimo se tudi naslednje leto.

Nato je oder predal prvemu duetu. Drago Ivanuša na klavirju in Vita Kobal z violino sta v zvočni prostor vstopila s solističnimi vložki, s katerimi sta prekinjala igro drug drugega. Ustvarjala se je napetost, ki se je razvila v konfliktni dialog, v katerem sta si glasbenika včasih odgovarjala, spet drugič pa igrala drug mimo drugega. S časom se je jasna meja med inštrumentoma zabrisala in igra je postala skupna. Vanjo je posegel Ivanuša z zvočno intervencijo, monotonim in motečim zvokom Korgovega monotrona. Poteza je uvedla zunanjega sovražnika, ki je povezal izvajalca v sodelovanje. Iritirajoči zvok se je počasi potuhnil v ozadje, saj ga je skupna igra violine in klavirja s svojo mehkobo omilila. Duet je z enostavnimi potezami učinkovito opozoril na današnje stanje v kulturi ter hkrati nakazal rešitev. Pri izvedbi se je slišalo neravnotežje med izvajalcema, saj je Drago Ivanuša s svojimi izkušnjami močno, natančno in jasno izvedel svoj del, medtem ko bo Vita Kobal s časom in vztrajnostjo v tovrstnih špilih še izbrusila suvereno izvedbo. 

Sledila sta Jonas Kocher na akordeonu in Gaudenz Badrutt na elektroniki. Duet je začel udarno s hitrimi premiki v zvoku, zvoke je poudarjal z izrazitimi telesnimi gestami in z njimi stopnjeval napetost. Zvoki akordeona in elektronike so se prepletali in zlivali v celoto ter raztapljali jasno sliko inštrumentov. Po dobrih dvajsetih minutah se je duo razširil v virtualni trio. Badrutt je začel predvajati posnetke saksofona v Sankt Peterburgu živečega Ilie Belorukova, ki se koncerta zaradi vojne v Ukrajini ni mogel udeležiti, a je poslal svoje posnetke in tako vseeno sodeloval na odru Španskih borcev. Razmerja so se spremenila in zvočna pokrajina se je iz odrezavo brzeče prelevila v vztrajno počasno. Trio je vztrajal v tem duhu, dokler se glasba ni izpela in se tiho poslovila. 

Sledila je intenzivna improvizacija z Ute Wassermann in Jokom Lanzom. Joke je s hitrimi potezami DJ-ja spretno ustvarjal zvoke s pomočjo gramofonskih plošč, dva gramofona je s pridom izkoristil in diktiral tempo dueta. Ute se je igrivo odzivala z glasom in s pomočjo različnih ustnih zvočil in glasbil. Poslušalci smo uživali v igrivih in navihanih zvočnih kombinacijah. Joke je občasno učinkovito zarezal v formo z ritmičnimi podlagami in tako dosegel, da je improvizacija zadihala ter poslušalcu dala prostor za ravno pravšnji oddih. Ute je v svoji maniri mešala zvoke glasu in zvočil, na določene trenutke s takšno intenziteto, da se je meja med glasom in zvočili popolnoma zabrisala. Zvoki, ki jih ustvarja Ute, nastajajo na mejah zmogljivosti človeškega glasu ter jih brez predsodkov širijo. Nastop je vseboval humorne dele, kar je dodatno dvignilo vzdušje.

Drugi dan sem uvodna nastopa zaradi obveznosti zamudil in koncertni večer začel s kompozicijo Ustavite se. / Stop Nine Dragičević v izvedbi Irene Z. Tomažin. Na odru nas je pričakala osvetljena in ozvočena steklena posoda, polna vode. Irena je tihoma vstopila v prostor z mantranjem svojih obveznosti. Občinstvo se je umirilo, svetloba pa počasi umikala z odra. Gravitacija prostora se je prestavila na stekleno posodo, kateri se je med vedno intenzivnejšim mantranjem pričakovanj do sebe bližala izvajalka. Obraz se je počasi bližal vodni gladini, dokler se ni začel vedno bolj potapljati. Voda je dobesedno drla v grlo, Irena pa niti za trenutek ni popustila. Še več, toneči glas je postajal kričav. Sprva smešna slika je postajala vedno resnejša in bolj žalostna, nastavljala je ogledalo našim življenjem in pokazala rezultat našega vsakdanjega brzenja. Irena je v krču krika obnemela in se utopila v lastnih pričakovanjih. Kratka kompozicija Nine Dragičevič je preprosta, neposredna in pretresljiva, izvedba pa je bila odlična in izredno doživeta, zato ni čudno, da se je izvajalka vrnila na oder v priklon s solzami na očeh. 

Zadnji koncert petkovega večera je odigral trio GRIFF, v katerem so Ingrid Schmoliner na prepariranem klavirju, Emilio Gordoa na vibrafonu in Adam Pultz Melbye na kontrabasu. Trio je začel z repetitivnimi zvoki v maniri The Necks. Repeticija in počasni premiki v glasbi so potegnili v trans. Trio je izvedel več improvizacij in se v nadaljevanju odmaknil od repetitivne podobnosti s skupino The Necks ter z lomljenjem vzorcev in individualnimi potezami glasbenikov raziskoval zvok in interakcijo med inštrumenti. Trio odlikujeta potrpežljivost in vztrajnost pri izvedbi. Izpostaviti gre preparirani klavir, s pomočjo katerega Ingrid z vsakim vstopom v zvok tria ustvarja napetosti in razgiba zvočni prostor. 

Zadnji dan je uvedel koncert udeležencev delavnice festivala (Ne)poslušno, ki jo je letos vodil Jonas Kocher. Na njegovo željo smo se delavnice udeležili le povabljeni glasbeniki. Tri dni smo po štiri ure izmenjaje igrali in se o slišanem pogovarjali, pri čemer smo se osredotočali na poslušanje fizičnega in glasbenega prostora ter iskanje svojega prostora v zvočni sliki. Izkušenost sodelujočih se je odražala v mnogokaterih odigranih odličnih in nepredvidljivih improviziranih glasbah. Jonas je zavzemal vlogo nepretencioznega svetovalca in opozarjal na odprtost izvajalca. Koncert smo izvedli na odru Španskih borcev, kjer se je odvijal celotni festival. Za razliko od spodnje dvorane, ki je tako rekoč brez zvočnega odmeva, je koncertni prostor takoj vplival na naše izvedbe. Odmev prostora omogoča izvajalcu predahe, a hkrati podaljšuje čas prisotnosti zvoka v prostoru, zato je treba igranje temu prilagoditi. Na nastopu smo najprej izvedli skupinsko improvizacijo, nato pa nastopili v dveh triih in enem duetu, katerih zasedbe smo izžrebali. Tovrstne delavnice so nadvse pomembne za razvoj domače glasbene scene in glasbenikov, saj omogočajo izmenjavo mnenj, pogledov in znanj. Pravšnje so tudi za preizkušanje različnih pristopov k improvizaciji, ker glasbenikom omogočijo kontinuirano večdnevno delo z drugimi glasbeniki, ki se ne srečujejo nujno redno. Vprašanje je le, kako z delavnicami naprej. Če se ohranja format delavnice, bi bilo smiselno pritegniti več mladih, manj izkušenih glasbenic in glasbenikov, kar pa se utegne izkazati za težavo. Tako sklepam tudi iz pogovora z Zlatkom Kaučičem, organizatorjem Brda Contemporary Music Festivala, ki prav tako ugotavlja, da se delavnic udeležujejo eni in isti ljudje, dotok mladih pa ni zadosti velik. Zato bi bilo morda zanimivo razmišljati o kakšni bolj ambiciozni formi z ambicioznejšim ciljem. A vendarle lahko na koncu sklenem, da je bila delavniška izkušnja z Jonasom Kocherjem odlična in mi je ponudila nekaj osveženih vpogledov v lastne ustvarjalne procese. 

Koncertni večer je nadaljeval Doug Hammond s solo nastopom. Bobnar, znan tudi po sodelovanju z Nino Simone, je odigral nekaj recitalov in pesmi, ki jih je spremljal z bobni. Angažirana sporočila so kljub na videz okornemu rokovanju z inštrumenti polnila prostor in ga lepo zapolnila z energijami povezovanja, sočutja in ljubezni, ki jih ta čas še kako potrebujemo. Doug je med nastopom sem in tja navrgel kakšno anekdoto, ki je pokazala, s kakšnimi kalibri svetovne glasbe se srečuje na svoji poti. Vsekakor nastop v duhu letošnjega festivala.

Zadnje dejanje festivala (Ne)poslušno je pripadlo triu Step That Resonates, v katerem so prekaljeni mački improvizacije: Zlatko Kaučič za bobni, Agustí Fernándes za klavirjem ter Martin Küchen s saksofonom in zvočili. Koncert se je zaradi letalske zamude začel dokaj pozno, kar pa ni okrnilo ognjevitosti in žara glasbe, ki smo ji prisluhnili. Priložnost smo imeli videti glasbenike, ki uživajo v izvajanju improvizacij in prečkajo meje konvencionalnega. S svojo igro nenehno izzivajo in spodbujajo drug drugega k vedno novim situacijam. Njihovi kreativni procesi tvorjenja zvokov so nepredvidljivi in se sprehajajo po robu tveganja. A izkušeni glasbeniki vsako situacijo, ki jo drug drugemu nastavijo, s pridom izkoristijo za lastno odskočno desko in izpeljavo glasbenih akrobacij. Trio odlikuje tudi odličen smisel za humor, kar je v glasbi redka, a dragocena vrlina. Le upamo lahko, da bomo trio lahko še kdaj slišali v živo. 

Če se je vodja festivala Tomaž Grom na začetku spraševal, ali bi morali početi kaj drugega, času primernejšega, ne pa le poslušati glasbo, lahko z gotovostjo rečem, da so vsebine, ki jih festival ponuja, že same po sebi angažirane in so prepotrebni kulturni upor proti poziciji moči, soliranja, neposlušanja. In brez tega ni dobre improvizacije. Pozitivna je tudi nadgradnja festivala s komponiranimi deli, umeščenimi z občutkom. In še dobra novica za konec: ne bo le deset edicij festivala, vidimo se tudi naslednje leto.