Tromostovje – tri smeri in mednarodni tokovi umetnostne glasbe

Drugega oktobra se je v Gallusovi dvorani s pestro koncertno zasnovo sodobnih glasbenih del mladih mednarodnih skladateljev sklenil osrednji program festivala Mednarodnega združenja za sodobno glasbo (ISCM) Svetovni glasbeni dnevi – Slovenija 2015 . ISCM in Društvo slovenskih skladateljev sta v sodelovanju zasnovala premišljen program in izdelala koncept, v središču katerega je bilo ljubljansko Tromostovje oziroma njegove tri smeri, domiselno vpete v prispodobo za različne tokove, vidike in usmeritve aktualne sodobne glasbene misli, ustvarjalnosti in poustvarjalnosti.

Zaključni koncert festivala je poleg izvedb šestih novih skladb skladateljev s Finske in Irske, iz Španije in Slovenije ponudil virtuozna nastopa dveh solistov, v istem sklopu pa je bila pod pokroviteljstvom festivala Music on Main podeljena tudi mednarodna nagrada ISCM za mlade skladatelje. Denarno nagrado in naročilo za novo delo je komisija Svetovnih glasbenih dnevov podelila portugalskemu skladatelju Nunu Costi, in sicer z utemeljitvijo, da je skladba zaradi svoje poudarjene sporočilnosti (»clarity of ideas«) v skladu z vrednotami postmoderne dobe.

Sosledje šestih skladb je osvetljevalo raznolike pristope sodobnih komponistov. Prispodoba vrvi se je izkristalizirala v odtenkih glasbenih efektov (barvnem iskanju ob osciliranju, valovanju v razmerju pol in celega tona) skladbe Rope Veli-Matija Puumale, katere bolj linearno zasnovo so poudarjale menjave med statičnimi zvočnimi gmotami in razgibanimi dinamičnimi premiki. Iskanje veličastnosti orkestrskega zvoka v »zamazovanju« akordske vertikale (bikordike) v skladbi Ballabile Patricka Brennana je stalo nasproti bolj divje premikajočim se tematsko-motivičnim materialom živahnega, klastrsko obogatenega virtuoznega koncertnega dela Nine Šenk. Skladateljičin Into the Shades za violino in simfonični orkester je violinist Janez Podlesek interpretiral tehnično izpiljeno in poglobljeno ter s svojo interpretacijo skladbo še dodatno vsebinsko napolnil z lastnim muzikalnim izrazom.

Vrnitev v tradicionalno uporabo glasbenega materiala, zavitega v specifiko zvočne barve skandinavske klasične glasbe, je predstavljala skladba finskega komponista Maxa Savikangasa. Ta se je s skladbo naslonil na nežno pulzirajočo kombinacijo ponavljajoče se figuralike, ki se je presnavljala v gibanju kanona in se ob koncu iztekla v zvočni svet, ki se napaja v naravi skladateljeve dežele, kar je posebno lepo ponazoril efekt dežja. Primeren kontrast tej skladbi je bilo delo Španca Hectorja Parra z nekoliko bolj vertikalnim komponističnim razmišljanjem. Večplastno grajeni zvočni konstrukti so s spretno vpetostjo celotnega orkestra iz barvnega raziskovanja preraščali v napetost, ki so ji perkusivni instrumenti dodali element nasilne surovosti.

Iz vseh teh legitimnih skladateljskih udejstvovanj, ki so nastala bolj ali manj v dotiku s postmodernističnimi postulati, je izstopalo Sokolje oko (Hawk-Eye) za rog in simfonični orkester Vita Žuraja, ki je iznašel (v modernističnem duhu) svojstven komponistični postopek. Skladba je plod Žurajeve unikatne glasbene poetike in deluje kot sistem in svet zase. Prav ob izvedbi te izjemno tehnično zahtevne skladbe se je pokazala manjša diskrepanca med sposobnostmi oziroma izkušenostjo domačega orkestra SF in solista, hornista Saarja Bergerja. Medtem ko je hornist podajal resnično bleščečo in izjemno gibčno solistično linijo ter v njej ohranjal čistost in mehkobo tona tudi v višinah, je orkestrska igra mestoma omagala pod zahtevno nalogo, tako da dialogi med posameznimi instrumentalnimi skupinami ponekod kljub natančnemu in zavzetemu dirigiranju TaeJunga Leeja niso prišli do polnega izraza.