17.02.2014
Vaš bend je slaba firma
Ustvarjati zase in pričakovati plačilo je v času kapitalizma utopična ideja? Andraž Kajzer o nepripravljenosti izvajalcev na ekonomsko situacijo povprečnega glasbenika.

V zadnjih letih sem se ob pomanjkanju primerne šolske smeri, redne zaposlitve in seveda zaradi firbčnosti ter želje preizkusil v nešteto vlogah, ki sestavljajo t. i. glasbeno industrijo. Bil sem koncertni promotor, »booker«, tour menedžer, producent, založnik, urednik, novinar, glasbeni kritik, redaktor, voditelj, uspelo mi je celo posneti kak bend ali za njegov zvok poskrbeti v živo, še celo sam sem večkrat stal na odru. Poskrbel sem za vsaj 50 koncertov domačih izvajalcev na tujih odrih in se večini pridružil še na poti, obiskal sem kopico evropskih showcase festivalov ... Skratka, bil sem oziroma sem še deklica za vse. In vedno znova ugotavljam, da se zgodba ponavlja.
Dokler izvajalec, bend ali glasbeni producent ustvarja zase, naj bo v vlažnem kletnem prostoru ali pred računalniškim ekranom, je vse mirno. Marsikdo »pade not« in prične s kopičenjem opreme. Bendi redno plačujejo za vadbene prostore, vlagajo v instrumente, še večje ojačevalce pa v potrošnjo robo – bobnarske palčke, činele, opne, strune, trzalice ... Večina se potem odloči, da je treba glasbo tudi ovekovečiti, zato kupujejo še mikrofone, zvočne kartice, studijske zvočnike ali pa preprosto poiščejo primeren studio, odštejejo dnevne rente in končno posnamejo tisto, kar so toliko časa ustvarjali, gnetli in vadili. Do te točke je v večini primerov vse plod entuziazma, želje in vezi. Česar pa se večina ustvarjalcev in izvajalcev ne zaveda oziroma si noče priznati, je to, da v trenutku, ko stopijo na prvi oder ali ko poskušajo svojo glasbo izdati, hkrati že intenzivneje stopajo v svet glasbene ekonomije.
Prvi koncerti so preprosti. Vedno se najde član, ki pozna tega in onega. Prvi koncerti so po pravilu dobro obiskani. Takrat pridejo vsi prijatelji, bratje, sestre, bratranci, sošolci. Če so posnetki obetavni, pa še firbci in drugi glasbeniki. Prvi tovrstni podvigi so vedno polni živčnosti in veselja, cilj je končno stopiti na oder in pokazati, kaj si ustvarjal. Če se pokrijejo potni stroški, odlično, če ne, je skupni konsenz vedno ta, da gre za odlično promocijo in pravzaprav za nadaljevanje vaj. A po vseh teh prvih korakih in prvem letu odrov, kakega natečaja pa intervjuja in spodbudne recenzije se vse skupaj konča. Takrat bend skoraj po pravilu pride do točke, ko ima občutek, da je prisoten dovolj dolgo in da je opravil svoje delo. Zdaj pa je čas, da od tega tudi kaj odnese. Takrat si izvajalci postavijo ceno. Pišejo vsem možnim prostorom, založbam in po možnosti še kopici velikih festivalov. Razočarani sedijo pred ekranom in čakajo na morebitne odgovore.
Vmes pade še kako povabilo, ko skoraj ošabno sprejmejo kak špil »pod svojo ceno«, morda sproducirajo kak polprofesionalen video ali v zgodbo zvabijo prijatelja, ki se nato predstavlja kot menedžer. Menedžer demo benda za 100 evrov. Menedžer brez kakršnihkoli izkušenj, znanja ali pregleda scene. Ampak z napotki! Igrali bi, in igrali bi za »svojo ceno«. Pozabili so, da so z vstopom na koncertne odre vpletli cel kup oseb. Organizatorja koncerta, tonskega tehnika, po možnosti oblikovalca luči, varnostnika, čistilko. In kup stroškov – plakati, hrana in pijača, potem je tu še vzdrževanje opreme, promocija, elektrika itd. Je že res, da se je v lokalnem klubu od tistih sedemdesetih vstopnic po pet evrov nabralo 350 evrov. Ampak s tem denarjem je treba poplačati vse našteto. Povrhu vsega pa govorimo o domačem kraju benda. Kdor izven svojega mesta dosega tako prodajo, je pravzaprav že uspešen. Seveda so tu še raznovrstna sofinanciranja, ki si jih mnogi precej napačno tolmačijo, in tu je seveda šank. Vse to je del koncertnega prostora, ki pa bo tam ostal tudi potem, ko bo bend odšel, in ki bo morda že naslednji dan gostil nov dogodek. Če bi za vsak minus okrivili organizatorja in ga udarili po žepu, danes v Sloveniji ne bi imeli več kje igrati.
Podobno je z distribucijo. V današnjem času je ta ob raznovrstni ponudbi posrednikov glasbe sila preprosta. Vendar brez kakršnekoli promocije dohodka ne bo. Supply and demand! Ponudba in povpraševanje krojita glasbeno ekonomijo, s katero pa se 99 odstotkov ustvarjalcev ne zna spoprijeti. In kdor hoče »imeti ceno« ali vsaj koncerte, mora vzbuditi tudi povpraševanje. Vsako podjetje pred odprtjem razišče trg, naredi finančni načrt in večletni plan delovanja. Ko vidi možnost za dolgoročnost in dobiček, potem ima biznis. Če tega ni na vidiku, podjetja verjetno ni pametno ustanavljati oziroma računati na njegovo dobičkonosnost; a tisti najbolj nespametni na koncu za svoj propad obtožijo vse ostale. In podobno je z umetniki. Sprva delajo zase, iz lastne želje ter na lastno pest. Ustvarjajo nekaj, kar si sami želijo. Nato čakajo, da se bo to kar samo prodalo, in na koncu za svoj neuspeh krivijo druge ter razočarani dokazujejo svoj prav. Če podjetje ustvari produkt, se zaveda, da ga bo treba tržiti, promovirati in prodajati. Umetniki pa ustvarijo produkt in nato čakajo. Večinoma na kak velik klik v glavah občinstva, ki jih bog si ga vedi zakaj ne pozna, ali pa na tistega odličnega menedžerja, ki jih bo izvohal na zaprašenem odru kakega lokalnega kluba in popeljal v svet.
Ta pojav je prisoten pri skoraj vsakem ustvarjalcu, ne dvomim, da ga lahko apliciramo na vsako umetnost. Ampak umetnost in bizinis sta vedno bolj prepletena. Danes so največji »umetniki« v resnici najboljši biznismeni. Biznis je pravzaprav nova umetnost. Spodobna spletna stran, družabna omrežja, kvalitetni posnetki, videospoti, koncertni videi, aktualne promocijske fotografije, konkretna biografija, izdelana grafična podoba in natančen tehnični rider so le začetek oblikovanja paketa produkta s potencialom. Seveda poleg kvalitetne izvedbe in prezentnega odrskega nastopa. Tudi menedžer in ostali profesionalni kadri ne bodo odveč, ko bodo imeli kaj »prodajati«, čeprav se tu soočamo že z drugo težavo – domačimi menedžerji, ki so ujeti v nazadujoč glasbeni sistem študentskih žurk. Potem je tu še poznavanje terminov. Avtorska in izvajalska pravica nista ista stvar. Piarovec ni menedžer. Menedžer ni booker. Booker ni organizator ...
Ja, svet ni fer. Kvaliteta je predmet subjektivnosti. Ustvarjanje = biznis. Takšen je tudi državni načrt. Ravno v zadnjem mesecu se mnogi odpovedujejo avtorskim pogodbam (ki že v naslovu govorijo o avtorju), saj jih dodatni davki silijo v t. i. espeizacijo. Da bodo tudi avtorji direktorji. Da bo avtorstvo biznis. Da bomo vsi, ki smo kadarkoli kaj ustvarili, končno sprejeli še ekonomski del sistema.
Spomnite se samo vseh naših umetnikov, o katerih danes predavajo v šolah, umrli pa so brez prebite pare. Tudi Prešeren je bil odvetnik. Kvaliteta pač živi na dolgi rok, če hoče za časa življenja tudi kaj zaslužiti, pa potrebuje še dober marketing. In ko boste naslednjič iz tega ali onega razloga po petnajstih sekundah zaprli povprečen video vam neznanega izvajalca na youtube, pomislite, zakaj bi kdorkoli kaj več časa posvetil vam.
P.S.: Tisti, ki ste vse zapisano ugotovili že sami in postali bolj biznismeni kot umetniki ... no, vi ste šli pa predaleč. Morda je čas, da postanete menedžerji.