»Kamen bi se razklal«

V torek, 17. decembra, je bil v Galeriji Škuc poseben dogodek, posvečen zgodbam žensk različnih generacij, ki v kamen klešejo svoje pripovedi. Sami smo si ogledali ponovitev v sredo. Idejno zasnovo, režijo, scenografijo, kostum in postavitev si je zamislila Barbara Kapelj, Larisa Vrhunc je prispevala glasbeni del in Gabriele Fuso fotografije. Večer je bil izviren v vseh pogledih, tako vsebinsko kot vizualno in zvočno, zato se nam je dodobra vtisnil v spomin.

Dogodek Lomilke kamenja je izstopal po občutljivem prikazu protagonistk, povezanih z obdelovanjem kamenja, posebej pa nas je pretreslo pozdravno pismo, v katerem je Barbara Kapelj opozorila na raka dojk in skozi osebno pripoved pozvala k ozaveščanju o tej bolezni ter nazdravila življenju tudi v imenu svoje izkušnje. Tako smo na njeno pobudo pred vstopom v dvorano prižgali svečke, nato pa se prepustili prebiranju zgodb, ogledovanju fotografij protagonistk, barvanju naslikanih podob ali njihovemu prepletanju z nitjo, pri čemer nas je spremljala zvočnost Larise Vrhunc. Tako so se spletli trenutki spominjanja preteklosti, refleksije dogodkov in ljudi, trenutki srečanj z znanci in prijatelji ter rahločutne zvočno-vizualne niti. Za zaključek smo bili priče še klesanju kamna v živo (Sibila Leskovec) ob prepevanju slovenskih pesmi v interpretaciji Ženskega pevskega zbora Barje z dirigentom Klemenom Jerincem. 

Večera sta bila nadaljevanje dogodka na magistratu marca 2024, kjer sta Barbara Kapelj in Gabriele Fuso dokumentirala življenje žensk, ki so obdelovale kamen v kraških kamnolomih med Slovenijo in Italijo, ter vzpostavljala paralele s sodobnimi obdelovalkami kamenja. Pri tem sta poudarila usodo vsake izmed njih ter jih spretno povezala med seboj v njihovih univerzalnih pripovedih. Dogodek v Škucu se je, kot rečeno, posvetil poglabljanju stika z usodami lomilk kamenja različnih generacij. Najstarejša predstavnica je imela 97 let, sama nastopajoča obdelovalka kamenja pa je napovedovala predajo tega izročila novim rodovom.

Zvočna podoba dogodka je bila zelo diskretne narave in vezana na zvočnik, ki nam je omogočil stik s sublimnim prepletom najrazličnejših zvokov, povezanih s kamenjem in njegovo obdelavo. Ti so se družili z zvoki različnih inštrumentov, pri čemer je skladateljica Vrhunc uporabila delčke posnetkov svojih skladb. Nihali so med izpovedjo posameznega inštrumenta in njegovo presunljivo zvočno prezenco pa vse do širših zasedb. Kot je pojasnila avtorica, koščki niso bili le zlepljeni, temveč so tudi potekali istočasno v več plasteh, poleg tega jih je rahlo elektronsko obdelala. Zaznavali smo jih kot diskretno, tiho dogajanje, ki je vseeno bistveno prispevalo k vzdušju v prostoru. V zvočno pripoved so bili zajeti tudi koščki pogovora s protagonistkama Olgo in Zoro, podprti z zvočnim spremstvom, kakor tudi Olgin pogled na prehojeno življenjsko pot. Glasba je vseskozi delovala rahlo kot čipka, izpostavljena kot spomin na prababico Barbare Kapelj. Bolj ko smo ji prisluškovali v prostoru, napolnjenem s klepetom, bolj nas je privlačila njena skrivnostnost, preplet z zvoki kamenja pa nas je spet vračal v prostor in opozarjal na raznotere izpovedi posameznic, povezanih z njim. Kot bi nam šepetale vsaka svoje spomine in izkušnje, ali morda še bolj kot bi nam šepetal sam kamen. Z neposredno surovostjo obdelave kamna v umetniško povzdignjeni svet smo se srečali ob izteku dogodka, ki nas je nehote spomnil na Camille Claudel. Ženstvena krhkost in obenem virilna moč nastopajoče nam je ponudila v razmislek neizprosnost težkega dela, iz katerega se je postopoma izvil ljubek kamniti cvet. Ženski zbor Barje je dogodek pospremil v pesmi, povezani z usodo ženske nekoč v navezi s sedanjostjo.

Večer je bil izviren v vseh pogledih, tako vsebinsko kot vizualno in zvočno, zato se nam je dodobra vtisnil v spomin.