»Preseneti samega sebe, preden te presenet kdo drug«

Zgodba butične ljubljanske založbe Beton Records se je začela pisati 26. marca 2010 v oziroma pred garderobo metelkovskega kluba Gala Hala. Že teden kasneje se je iz žurerske zajebancije dejansko materializiral Beton, založba posvečena urbanim glasbenim izrazom na mejah eksperimentalnega hip hopa, elektronike in alternativnega rocka. S svojim delovanjem je zapolnila stilistično vrzel, ki je na domači sceni nastala med starošolskim hip hopom in novejšimi ustvarjalci, ki so navdih črpali onstran luže pri mlajši generaciji raziskovalnih hip hop producentov, kot so Flying Lotus, Blockhead in Gonjasufi. Albumi Beton Records so v minuli dekadi redno pristajali na seznamih najboljših domačih izdaj posamičnih let, zanimivo pa je, da večina varovancev založbe prihaja s slovenske obale in iz štajerske prestolnice, kar nakazuje tendenco iskanja urbanih zvokov tudi izven ljubljanske obvoznice. Mene kot mikro založnika in človeka, ki dela na globalni založbi, moti to, da založniki nimajo A&R-ja. Izdajo vse, kar jim pride pod roke, in si mislijo, da bo nekaj že uspelo, in to v času, ko večini stvari, ki jih najdeš na slepo, drastično manjka kvaliteta. Nekdo je to izdal, ker lahko. Nima niti ljudi, ki stojijo za njim, niti ne poznajo potencialne točke prodaje znotraj publike. Tukaj sem mali fašist in menim, da kvantitete ne moremo postaviti pred kvaliteto, da generike ne moremo postaviti pred samosvojost in inovativnost, in predvsem to, da vsak teleban ne more izdati albuma, ker enostavno (še) ni na nivoju. Toda pojem demokracije je z digitalizacijo globoko zarezal tudi v glasbo.

Od angažirane N’tokove klasike Parada ljubezni in albuma See ene bolj kvalitetnih domačih poosamosvojitvenih rock zasedb Moveknowledgement do izdaj mariborskega kruja in obalnega glasbenika/producenta Blaža Gracarja založba Beton od prvega dne zastopa domače ustvarjalce, ki ne sodijo v noben specifičen kalup. Prav Blaž zadnjih nekaj let aktivno sooblikuje strategijo in vizijo založbe Beton. Za to pa je odgovoren ustanovitelj Jizah, nekakšna očetovska figura domače hip hop scene in večni alternativec, ki se že več kot 20 let profesionalno ukvarja z glasbenim poslom. Začel je za pultom ene od ljubljanskih glasbenih trgovin, se vmes kot avtor oddaje Rhyme kickers znašel za špikerskim mikrofonom Radia Študent in se nazadnje zaposlil pri Nika Records, slovenskemu zastopniku Warner Bros. Records, enemu izmed treh velikih korporativnih založnikov. 

Najprej čestitke ob 10. obletnici ustanovitve založbe Beton. Kako se je v tem času spremenila domača založniška krajina?

Hvala. Založniška krajina je zelo spremenjena. V tistem času v alternativnem založniškem polju praktično ni bilo nikogar, ki bi se ukvarjal z določenimi žanri, česar je danes ogromno. V času nastanka smo imeli Moonlee Records, prekmursko God Bless This Mess, Kapa Records, rx:tx, ki je dobila nov zagon z Vebrom in Borko, in kako staro alter založbo formata ŠKUC in KifKif, ki sta izdajali bolj priložnostno. Sigurno je obstajala še kaka mikro založba, ki je jaz nisem poznal ali se je zdaj ne spomnim. 

Kakorkoli, te založbe so bile vse precej resne, z zavedanjem o delovanju lokalne in globalne scene. Njihovi založniki so imeli znanje in ideje, čas in energijo, vedeli so, kaj in zakaj morajo nekaj izdati, in so konkretno subjektivno stali za lastnimi projekti. Z drugimi besedami, izdajali so to, v kar so res verjeli in kjer so res videli potencial. Kasneje je sledila poplava digitalnih založb ali založb, ki jih je naredil kak glasbenik in potem svoje poslanstvo širil še na ostale, recimo Prinčičev Kamizdat je ravno nekje iz začetnih časov Betona. Digitalizacija je preprosto prinesla neko drugo, manj mecensko in manj profesionalno plat založništva. Pojavile so se založbe, ki izdajo praktično vse, izvajalcev in avtorjev sploh ne spremljajo, nekdo jim pošlje, da bi to izdal, kot pošlje še komu drugemu, in oni izdajo. Malokdo izmed njih ima izdelane resne plane, časovnice, malo se jih zaveda, kako dejansko pomagati izvajalcem, kako največ izvleči iz izida. Pač izdajo. Ni promocije, ni načrtovane turneje, ni niti poznavanja terena v smislu »tega bi lahko poslal igrat tja in tja« ali »bom govoril z organizatorjem tega in tega koncerta, človekom, ki ga morda zanima to in to iz tega in tega radija«. Založba je postala nuja in ne nekaj, kar izvajalcu dejansko pomaga, da se potem z njo ali brez nje postavi na noge. Čudi me v bistvu neznanje teh ljudi o tem, kaj založba sploh je. 

Trenutno večina fura nek svoj žanr, čeravno vsi govorijo, kako so žanri mrtvi, a ravno alternativne založbe prikazujejo obratno sliko. Imamo strukturirane raperske, metal, kitarsko alternativne založbe, imamo zelo ozko žanrsko usmerjene založbe znotraj določenega žanra elektronike, cel kup lokalnih založb, ki sicer delujejo globalno, a ne vidim, da bi s svojimi izvajalci sploh kaj prida komunicirale. Danes, v tem času in s tem, da je praktično vsak samozaložnik založnik, ne bi šel delat založbe. Razen nekaj starejših in kake ozko žanrske mlajše založbe v bistvu zadnja leta nismo dobili res močne alternativne založbe, kakršni sta bili, recimo, v tistem času za svoji sceni Moonlee in rx:tx. Kar se mi zdi precej problematično. Založba je postala prej nujno zlo kot nekaj, kar ti veliko pomaga, velika večina založb pri nas je v bistvu bolj bookerjev kot založnikov.

Kakšen vpliv je imela digitalizacija vsebin, padec fizične prodaje in prihod streaming platform na splošno poslanstvo založb?

Po mojem precejšnjega, predvsem v smislu osebnega, da ne rečem mecensko-fenovskega pristopa založnikov. Nihče ne bi nič vložil, ne časa, ne denarja, ne energije, ne bi verjel v izvajalce, vsi s(m)o tu nekje, da poskušamo nekaj. Torej bolj kot sama digitalizacija je tu odločilen mindset znotraj polja digitalizacije. Fizična prodaja je vezana na ozko fenovsko bazo, digitalna platforma je nuja, kakih resnih denarjev s tega naslova pa ni. Kar verjetno večino založb še bolj usmerja v to, da morajo bendi igrati v živo, ker tam prodajajo plošče, majice in vse ostalo. Hkrati to omogoča, da je založnik vsak – nekaj preko tistega DistroKida naložijo na stream, ne glede na to, kaj od njega dobijo, in zgodba je končana.

Založbe se morajo tako močno prilagajati, a je znotraj polja digitalizacije ogromno pasti, recimo razpršeno poslušanje, nekaj ljudi na YouTubu, nekaj na Bandcampu, nekaj na Soundcloudu, šele potem pridemo na Apple Music, Tidal in vse ostalo. S tem izvajalec ne more izpostaviti nobene resne številke, nima niti prostora, kjer reče: »Zame je pomemben ta in ta streaming servis, to in to spletno mesto.« Vsekakor pa je digitalizacija vplivala na nastanek kopice polzaložb, samozaložb in na to, da vsak lahko nekaj izda. Prej si moral imeti založnika, ki je poznal vzvode, danes lahko jaz in ti nekaj zabrenkava, sva ultra carja in to izdava. Profita itak ne bo, ampak sva pa huda modela, ker imava plato. Kar se mi zdi vsaj do neke mere škodljivo, še bolj vprašljiva pri tem pa je kvaliteta izdanega. 

Mene kot mikro založnika in človeka, ki dela na globalni založbi, moti to, da založniki nimajo A&R-ja. Izdajo vse, kar jim pride pod roke, in si mislijo, da bo nekaj že uspelo, in to v času, ko večini stvari, ki jih najdeš na slepo, drastično manjka kvaliteta. Nekdo je to izdal, ker lahko. Nima niti ljudi, ki stojijo za njim, niti ne poznajo potencialne točke prodaje znotraj publike. Tukaj sem mali fašist in menim, da kvantitete ne moremo postaviti pred kvaliteto, da generike ne moremo postaviti pred samosvojost in inovativnost, in predvsem to, da vsak teleban ne more izdati albuma, ker enostavno (še) ni na nivoju. Toda pojem demokracije je z digitalizacijo globoko zarezal tudi v glasbo. Imam pa že nekaj let občutek, da v svetu vse bolj uspevajo bendi bogataških staršev, ki jih potem na turnejah ne zanima niti ogled mesta, v katerem so. Pri petindvajsetih letih so naveličani sami sebe, a jih je zaradi močnih financ naplavilo na nek nivo. Digitalizacija je do neke mere prinesla tudi to, navsezadnje lahko plačaš, da si izpostavljen na YouTubu, lahko najameš koga, da ti naredi milijon klikov na digitalni platformi, in s tem postaneš viden. Je pa hkrati digitalizacija prinesla tudi to, da lahko z veliko manj stroški in brez tiska, ki mnogim v novi generaciji ne pomeni nič, dejansko izdaš projekt, kar je meni po drugi strani izrazito pomagalo, da sem založbo sploh obdržal in jo še imam. Ni vse za nekaj dobro in ni vse za nekaj slabo. 

Vemo, da je bil Beton v takratnem založniškem vakuumu ustanovljen kot platforma za izdajanje glasb domačih izvajalcev, ki niso spadali v klasične žanrske okvire (N'Toko, Moveknowledgement, Blaž), in za manj konvencionalne hip hop ustvarjalce (Mito, Šuljo, .čunfa). Katerih načel se držiš kot kurator založbe pri izbiri varovancev? Ali so, denimo, trendi v glasbeni industriji in svetovna prevlada hip hop kulture na kakršenkoli način vplivali na estetske smernice založbe Beton? 

So. Vplivale so predvsem na odmik od klasičnega hip hopa, ki je postal neka taka samoplačniška dejavnost samoforsiranja po plačljivih mestih na YouTubu itd. Tega se nikakor ne bi šel, ni moj stil, nimam založbe za to, da umetno dvigamo klike, ampak da obvestimo o izvajalcih tiste, ki bi jih to lahko zanimalo, pa ne vedo, kje to najti.

Hip hop je za razliko od zlatega obdobja postal izjemno copy-pastersko generičen. Seveda je zlato obdobje hip hopa zaradi logičnih stvari imenovano golden era, saj je neke vrste naslednik jazza iz šestdesetih. V hip hopu si moral biti drugačen, imeti svoj stil, da si postal atraktiven. Trenutno gre za zelo generične kopije vsega, predvidljive rime, vsi rapajo podobno, producenti zvenijo isto. V devetdesetih in tudi kasneje so imeli vsi raperji svoje specifike. Globalno in lokalno. A Tribe Called Quest, Wu-Tang Clan, Black Sheep, Redman, Snoop Dogg, pimpi, gangsterji, misleci, politični modreci in njihovi producenti so imeli svoje stile, svojo formo podajanja besedil ali klepanja podlag, danes je vse to generično. To me res ne zanima, ne zanima me najboljša kopija Migosov, Cardi B, DaBabyja in ostalih, ki so itak kopije. Prej me zanimajo novi Clipping, Shabazz Palaces ali kaj drugega. Enostavno tudi sedaj iščem drugačne izvajalce od teh splošnih in najuspešnejših modelov. Zlahka si kopija vse generike in imaš par deset tisoč klikov na YouTubu, a nič svojega. Veliko težje je biti sam svoj in dober. Tukaj je, recimo, pri nas Mito neverjetna izjema. Tip ima svoj stil, svojo strukturo, s temi palindromi, besednimi igrami in miselni preskoki je unikum v prostoru. Lahko greš samo prebirat besedila in za večino raperjev ne boš vedel, kdo to so, zlahka jih zamenjaš. Mito ni tak, N’toko ni tak, tudi, recimo, Ziebane iz Velenja ni tak (pa nima nič z Betonom). Vsak mora imeti svoje specifike, vsak mora biti samosvoj, to je gonilo še naprej. Šuljo in Blaž sta zame dva od treh genijev slovenske elektronske glasbe zadnje desetletke, njun pristop je povsem drugačen. Blažu se pozna glasbena izobrazba, do neke mere tudi Šuljotu, ki pa se mu vidi, da še spremlja ogromno muzike, od najbolj generične do najbolj samosvoje, in ne veš, kam ga bo odneslo. Oba sta malce nepreračunljiva, zaupata lastnemu instinktu, hkrati pa sta tehnično izjemno nadarjena in podkovana. Bolj klasične raperje, z bolj predvidljivim dogajanjem, raje napotim na klasične založbe ali raperske založbe. Torej trende bolj preziram. Ker sem iz glasbene industrije, mi je pa še bolj jasno, kako in kaj se dogaja s temi trendi, kako pridejo in ugasnejo. Od začetka založbe me vodi eno vodilo: iščem izvajalce, ki močno izstopajo in katerih albume bom, ne glede na trende, z veseljem poslušal čez deset let. V .čunfi sem slišal neverjeten talent. Zavedal sem se, da s tem nimam kaj dosti narediti, a se mi je zdelo dovolj že to, da ga postavimo v klub, da ga spoznajo določeni novi ljudje, da dobi par špilov, ker sem se zavedal, da bo izdajal še ogromno muzike. Važno je bilo, da se poskuša postaviti sam na svoje noge. In tip dela vrhunske zadeve še zdaj, zase in za druge založbe, nisva pa nikoli bila neka težka prijatelja ali se družila. Brez njega si te beatovske scene danes ne predstavljam. Vidim ga povsod, kamor grem. V čast mi je, da je svoj prvenec izdal pri Betonu, čeravno mi je ljubša kasnejša plošča. Pomagali smo mu minimalno, a hkrati dovolj, da so zanj izvedeli vsi, ki morajo pri nas zanj vedeti. Estetsko me zanima predvsem scena domačih producentov, ki se je v zadnjih letih noro razvila, ne glede na popularnost le-te pri nas. Imamo kopico mladih talentov (Nikson, Kesich) in ekip, nekaj starejših ljudi in vse vmes. V tej smeri se trenutno giblje založba, čeprav to ne pomeni, da ne bo kmalu izšlo kaj čisto osmega. N'Toko je na svojem prvem albumu povedal: »Preseneti samega sebe, preden te presenet kdo drug.« Kar je kar dobro vodilo za Beton.

Ker Beton deluje kot nekakšna mecenska založba, se najbrž ne obremenjuješ preveč s statistikami na streaming platformah in snovanjem promocijskih kampanj. Vseeno me zanima, kako v aktualni mednarodni konstelaciji treh velikih in tisočerih neodvisnih založb vidiš vlogo raznoraznih streaming platform, kot so Spotify, Apple Music in Tidal, v relaciji z ustvarjalcem prijaznejšo platformo Bandcamp, ki v domačem prostoru poleg nastopov predstavlja enega redkih neposrednih virov prihodka za založnike in glasbenike. 

Apple Music, Spotify in ostali streaming servisi so nuja. Brez njih trenutno ne gre, postavijo te na zemljevid, na nek način dodaš lastno vizitko v ta globalni bazen. Ima pa Slovenija težavo z redaktorji, ki bi, recimo, izbirali svoje najljubše komade in reklamirali svojo playlisto najljubših komadov; kar gre pripisati več aspektom. Vsekakor je eden od njih ta, da pri nas streaming servisi še niso to, kar bi morali biti, niti se sami dovolj ne reklamirajo na domačem trgu. Druga je, da nimamo res pravih glasbenih opinion makerjev, radijske postaje pa so iste. Vse je nekako razpršeno. Mi damo vse izdaje čimprej na streaming servise, drugače bo le z našo aktualno serijo singlov Be10n, pri katerih bomo malce zamujali, da se najprej usedejo drugje. Za razliko od teh platform, kjer iščeš najboljšega »urednika«, ki najde tebi primerno glasbo, ima Bandcamp neke vrste kvaziprvinski stik s publiko. Radi kaj prispevajo. Deluje kot nekak prijazen katalog, a je hkrati v širšem pomenu promocije veliko ožji od streaming platform. Najdejo te povečini tisti, ki ti že sledijo in so te poznali že od prej, ne pa tudi naključneži, ki se po mojem bolj nahajajo na kakem Soundcloudu. Težav z Bandcampom imam sicer osebno veliko, čeprav za to skrbi Blaž, ki je bolj tehnično usmerjen in nadarjen človek od mene. Recimo, Be10n smo hoteli zastaviti kot nekakšno serijo singlov, kjer bi v isto mapo na vrh dajali vedno nov komad, pa ne gre. Še nekaj idej v zvezi z rokovanjem Bandcampa je šlo po zlu, ker preprosto niso bile izvedljive. Tako kot streamingi je tudi Bandcamp nuja, predvsem pri nas se je lepo razpasel tudi zaradi pomanjkanja klasičnih neodvisnih in resnih glasbenih trgovin in ker ni pravega prostora, ki bi te albume ponujal na istem mestu. In tudi zaradi slabih kuratorjev playlist. Kakorkoli, razlike so. Na Bandcampu lahko nekdo prispeva neke male vsote po svojih zmožnostih, čeprav pri Betonu tega ni kaj dosti, gre pa nekaterim precej bolje, verjetno tistim žanrsko bolj oprijemljivim. Z Bandcampom sicer malenkost dobimo notri, a daleč od tega, da bi s tem lahko pokrili fizično izdan projekt. Danes smo, recimo, od novega BAGS komada zaslužili 0,25 €, tako da sta Blaž in Šuljo po odštetju provizije oba zaslužila 7 centov. 

Prihodnost Bandcampa vidim predvsem v tem, da začne delovati kot križanec streaminga in tega, kar je danes. Za Beton je to v bistvu glavno prodajno mesto, čeprav v skupnem seštevku več denarja pride z naslova ostale digitalne distribucije.

Imaš morda kakšen nasvet za mlade, ki se lotevajo ustanavljanja neodvisnih založb, v smislu finančne in organizacijske strukture, distribucije in promocije? Kateri so ključni faktorji za uspešnost založbe?

Tu bi šli lahko od primera do primera. Se pa bolj kot ne čudim neorganiziranosti teh mini neodvisnih založb, slabemu medsebojnemu povezovanju in predvsem nevednosti. Založbo lahko naredi vsak, pa sploh ne ve, kaj je založba. Najprej bi vsem svetoval, naj resnično verjamejo v svoje varovance in izide ali pa naj tega ne izdajajo. Nadalje, če ne vedo, kaj založba sploh je in kaj bi morala početi, naj poskušajo najti založbo zase in naj ne izdajajo v samozaložbi. Recimo, eno od vprašanj, ki se mi zdi izjemno relevantno, je, kaj bo neka mala založba delala čez 15–20 let. Kako bomo dostopali do njene glasbe? Veliko je mladih, ki jim je to nekajletna modna muha. Kaj bodo storili, če bo, recimo, čez petnajst let nekdo rekel, da bi ta in ta komad imel v reklami, naredil priredbo …? Ali pa, recimo, kje bo njihova glasba, ko bo spet veliko novih spletnih in ostalih prodajaln? Bodo znali to sploh postaviti na nov sistem, ki bo verjetno tehnološko še veliko bolj napreden? V manj kot desetih letih smo dobili Soundcloud, Bandcamp, streaming servise, se soočili s popolnim upadom fizičnih trgovin, odvisni smo bolj kot ne od koncertov. Slej ko prej bo kaj novega, slej ko prej bo od nekod prišel kak račun, slej ko prej bo kdo povprašal po kakem samplu. Se spomnim malih hip hop založbic iz časa MySpacea. Takrat so veliki izvajalci kar ugasnili svoje spletne strani. Denimo, stran zasedbe The Roots je bil njihov MySpace profil. Kje je danes MySpace in koliko glasbe tistih založb še danes ne najdem niti na streamingu, bodisi zaradi neurejenih razmer med izvajalci in založniki bodisi zato, ker se nekomu finančno ni izšlo. Niti desetletje ni minilo, pa se je glasbeni svet povsem spremenil.

Ključni faktorji za uspeh so, da veš, kaj je založba in kdo so tvoji potencialni konzumenti. Naprej pa to, na kako veliki sceni deluješ, koga poznaš in kako znaš promocijsko voditi projekt. Veliko je na časovnicah, kontekstih in konceptih. Kot založba delujemo tako, da si nič ne moremo zameriti, da vemo, da smo storili vse, kar lahko. Več ne znamo ali pa ni publike, ki bi dojela določene stvari. Največji ključ do uspeha pa je seveda glasba. Kot rečeno, bi lahko imel kakega klasičnega slovenskega raperja in bi mi šlo finančno veliko bolje, tudi veliko manj dela bi imel. YouTube bi bil svet zame, in to je to. Vprašanje je torej, kaj založnika zanima. Distribucija je vse bolj pomembna, pa ne mislim tu DistroKida, temveč večplastno fizično in digitalno distribucijo. Predvsem se mi zdi, da se mora lokalno roditi prostor, kjer bi lahko fizično kupil izdaje Kape, Moonleeja, rx:tx, Zvočnih prepihov, GBTM, Kamizdata, ŠOP Records, Trita, ZARŠ-a itd., na enem mestu in ne precej dražje kot na njihovih mestih. To pri nas manjka. V idealnem svetu bi imela ista štacuna še nekaj za mamo, očeta, dedka in otroka, da lahko naenkrat opraviš nakup. Financiranje založbe pa je vsekakor minus, če ste feni, a zna biti plus, če ste ekonomisti. Realnost naše scene je, da so stroški globoko nad prihodki, že po plačilu sazasov, tiska. Če so kaki studijski stroški, česar jaz trenutno na srečo nimam, ker se ne ukvarjam toliko z bendi, si bolj kot ne pogorel, če nimaš benda na terenu, da odigra toliko in toliko nastopov. Torej menim, da je ključni faktor za uspeh katalog, ki ga imaš, četudi ne prinaša finančne nule, ampak si v minusu. Mi bo pa kak ekonomist to takoj očital, češ da to res ni uspešna založba, in bo imel seveda s svoje plati prav.

V zadnjih dveh letih si nekoliko upočasnil tempo izdaj. Zadnji album je bil Blažev Steven iz leta 2018. Gre to pripisati tvoji preobremenjenosti v službi, kreativnemu premoru obstoječih varovancev ali manku kvalitetnega podmladka? Imaš morda kakšnega novega asa v rokavu? 

Vsekakor je krivo vse to in še več. Ni denarja niti energije, manj sem tudi zunaj. Prenasitil sem se tega, da prihajajo stvari zgolj iz računalnikov, da ni povezave. Da bom pa nekoga izdajal in se potem še stresiral, to pa tudi ni smiselno. Poglavitni del je vsekakor denar, ko veš, da boš več vložil, kot dobil ven, pa če izdaš najboljšo plato pri nas. Po vsem tem se vprašaš, kaj ima smisel. Bolj kot ne zadnja leta delam večino stvari z Blažem, ki ga res cenim in veliko pomaga, pri njem tudi slišim kako stvar in zastrižem z ušesi. Tu je tudi manko kvalitete, novega Blaža, Šulja ali, recimo, .čunfe ne vidim. So kaki talenti, ki se morajo še malo izbrusiti, predvsem v smislu piljenja lastnega izraza. Vsi bi bili hkrati povsod in hkrati nikjer, vsi delajo znotraj petnajstih mikrožanrov, če jim bo kje uspelo ... 

Z enim smo, recimo, sedeli dve uri, vse smo se dogovorili, a je na koncu poniknil, ni se oglašal na telefone, ni se javljal nikjer na netu, štale je imel v šoli, ampak niti ni javil. Povej: »Ej, zajebal sem, štale so, ne morem.« Vložil sem čas in energijo, se zmenil za njegov debitantski špil, javil ljudem, da ga čeknejo, na koncu pa se ni javil. Svoje ime sem zastavil za špil in vse ostalo, pa ni bilo nič. To bi moral biti naš lanski izid, a smo diskografsko leto potem izpustili. Sem pa po drugi strani vesel, da vsaj nekaj teh ljudi dela naprej. .čunfa je super produktiven na več področjih, Mito dela Oygn, Šuljota itak ne slišite, ko dela, Blaža tudi ne, potem pa samo počita ven. Torej malce je vsega, kar si povedal, malce je tudi to, da je medijski svet vse ožji in je za gradnjo talenta bolj pomembno vse drugo kot muzika.

In nazadnje, kaj bo poslanstvo Betona v prihajajočem desetletju? 

Izdajati dobre izide še naprej in odkrivati nove, hude izvajalce. Predvsem se mi zdi škoda, da nekateri, ki so že mini veterani, nimajo svojih plošč za pokazat. Recimo med raperji in tudi kje drugje. Ni pa nobenih točnih planov. V Sloveniji je žal tako, da več ko planiraš, več se ti sfiži. Nisi odvisen zgolj od sebe, marveč tudi od mnogih drugih dejavnikov, česar iz globalnega sveta nisem vajen. Poslanstvo je tako zaenkrat v največji možni meri skrbeti za vse, kar se je izdalo, in prodati še tistih par Šuljo vinilov, ki so res rariteta.