»Stabilno jedro, živo in poživljujoče ali predvsem - zdravo«

V Haiku Garden se skozi celotno diskografijo soočajo z vprašanjem vokala, ne zgolj kot nosilca besede, ampak kot teksture, kot instrumenta v bendovem hrupnem, shoegazovskem zvočnem tkivu. Gradient, njihov najnovejši album, prinaša jasno spremembo: vokali niso več zgolj sloj, potopljen v prostor, premaknejo se v ospredje, in to tako aranžmajsko kot v miksu. Hkrati na novi plošči skozi velika vrata vstopi slovenščina, ki prvič v opusu benda nastopi kot celovit jezikovni okvir. Vokali so bolj osredotočeni na popovsko formo, kar ne prinese le več osredotočenosti na pomen besedil, ampak tudi večjo ekspozicijo bendovega iskanja vokalnih rešitev, sicer stalnice že od zgodnjih dni, še pred debijem na Klubskem maratonu Radia Študent leta 2015, ko je bend zapustil pevec. Kljub vsemu povedanemu je Gradient najbolj dodelana in ambiciozna plošča skupine do zdaj. Predstavlja bend, ki zna graditi na svojih močnih plateh in se hkrati izpostaviti novim izzivom, tudi tam, kjer še ni suveren. Moč plošče je v zrelosti, v jasno artikuliranem premiku proti svetlejšemu, bolj prečiščenemu izrazu. Gradient ni popoln album, a je korak naprej, za Haiku Garden je to spet nov album iskanja, ki odpira več vprašanj, kot jih zapira, s čimer dokazuje, da je še veliko prostora za umetniški razvoj. Deluje živo in poživljajoče ali predvsem – zdravo.

Gradient je do danes najbolj razpoloženjsko svetla, razprta in dostopna plošča tega benda. Skladbe kljub vsemu še vedno stojijo na instrumentalnih osnovah – tu se čuti virtuozna, a premišljeno zadržana tehnična usposobljenost članov, ki se fino prenese v poslušalsko izkušnjo. Album mine hitro, skladbe se pretakajo z lahkoto, številni trenutki ostanejo v ušesih. Singli Avalanš, Kahuka in Vpet z aranžmajsko lucidnostjo in nalezljivo melodijo kažejo, kako zanesljivo bend vlada formi ušesne pop-rock pesmi, slišimo pa tudi nekaj spevnih punk-rockovskih nians, ki na Gradientu odigrajo morda neulovljivo, a pomembno strukturno vlogo. Leta 8 2 deluje kot kontemplativen manifest plošče, ki diši po spominih, skominah, po nekem drugem, oddaljenem trenutku. Komad Narcosurf stopi najglobje v napredno alternativno rock tkivo preteklih desetletij, z masivnimi kitarskimi baritoni in oddaljenimi lebdečimi vokali v svojih verzih in prehodih več kot zanesljivo kliče po stoner-psych rocku kakih Tweak Bird. Zrak se mi upre je zgoščen energični vrhunec, v katerem distorzije in ritmični kontrasti sprožajo katarzične eksplozije. Album se žanrsko potaplja v noise-pop, indie ali punk rock, shoegaze in druge odvode alternativnega rocka, z lepo mero lovljenja ravnotežja, ko forma ni dokončna, temveč gibljiva.

Razpetost med žanrskim iskanjem in bolj popovsko zvočno prezentacijo hkrati razkriva nekatere šibkejše točke albuma. Vokali so najpogosteje močno izpostavljeni – v smislu miksa in aranžmaja, kar ne deluje nujno v prid izraznim potencialom Haiku Gardna. Namesto da bi bili subtilno vpeti v hrupni okvir, so zdaj pred nami skoraj brez zaščite, kar v kontekstu tu ključnih glasbenih žanrov lahko deluje nelagodno. V tem oziru izstopa ritmično upočasnjeni lomni moment albuma, skladba 300.000 z gostjo Malidah, ki jo poznamo iz dvojca Liamere. Z izrazno preciznim vokalom je jasna izjema ne le zato, ker je njen glas tehnično brezhiben, ampak tudi zato, ker pokaže, kako učinkovito je lahko izpostavljanje vokala, če je ta izrazno močan. Skladba deluje kot kontrast in obenem potrditev osnovnega pravila albuma: večja vokalna osredotočenost zahteva ustrezno produkcijo in izvedbo. 

Kakovost produkcije je za tukajšnje razmere vsekakor visoka, a ne tako izjemna in povsem enovita, kot bi utegnili sklepati po lokalnem odzivu. Zvok je primerno topel, barvit, dobro plasten, vendar ne doseže dimenzij razsežnosti, zgoščenosti in čistosti sodobne rockovske ali siceršnje popularne kitarske produkcije. Čeprav si v Haiku Garden očitno ne želijo zveneti kot mainstream rock bend, bi iz določene produkcijske izčiščenosti lahko izluščili tudi kaj zase – zlasti kadar gre za kontraste ter jasno ravnotežje med instrumentali in vokali. Tukaj se pokaže razlika med aktualnim albumom in delom zasedb, ki ustvarjajo v podobnih žanrskih bazenih. Glasovi so včasih tanki, nekoliko previdni, nerodni, večglasja rahlo razmajana, kar kliče bodisi po močnejši interpretaciji ali po primernejši rabi efektov oziroma celo estetski odločitvi za zadržani miks, skratka rešitve, kakršne poznamo iz dela bendov, kot je Mogwai, ali iz noise-pop tradicije, denimo pri No Age, kjer se vokal pogosto skrije, zamegli, s čimer se njegova tehnična (ne)dovršenost prevede v izrazno moč. V Haiku Garden so v preteklosti že posegali po takšnih rešitvah, vendar rezultati ne v eno ne drugo smer do danes niso idealni. Z Gradientom so demonstrirali, da so suvereni pri pisanju vokalnih aranžmajev za izrazito močne pesmi, osredotočene na popovsko formo, in temu morajo slediti še naprej. Vendar morajo hkrati najti očitno izmuzljivo ravnotežje v zvoku, identificirati in najti morajo torej rešitev za problem; in rešitev se vsekakor skriva na obzorju. V isti sapi moramo pomisliti na besedila, ki so na albumu Gradient zasidrana v doživljajskem prostoru posameznika – v razmislekih o odnosih, kraju, času, vsakdanjih vtisih in hrepenenjih. Kljub vključenosti nekaterih mlajših pesniških glasov z naše scene v proces nastajanja se zdi, da interpretacija in ritem jezika še nista v celoti zraščena z glasbo. Tudi tukaj je še prostor za iskanje in igro; pol rezultata bo doseženega že v ujemanju in organski posrečenosti vokalnih rešitev.

Kljub vsemu povedanemu je Gradient najbolj dodelana in ambiciozna plošča skupine do zdaj. Predstavlja bend, ki zna graditi na svojih močnih plateh in se hkrati izpostaviti novim izzivom, tudi tam, kjer še ni suveren. Moč plošče je v zrelosti, v jasno artikuliranem premiku proti svetlejšemu, bolj prečiščenemu izrazu. Haiku Garden je bend, sestavljen iz glasbenikov, ki so se skozi leta močno vpeli v domačo sceno, s katero živijo, zato imajo možnost dolgoročnega iskanja, nadgradnje in odprtosti. V ozadju je torej čutiti stabilno jedro. Sploh v zadnjem času pa so posamezni člani benda dejavni tudi kot podporni glasbeniki v zasedbah Liamere in Astrid & The Scandals, kar dodatno dokazuje, da duh benda na naši sceni živi in učinkuje tudi onkraj lastnih meja. Gradient ni popoln album, a je korak naprej, za Haiku Garden je to spet nov album iskanja, ki odpira več vprašanj, kot jih zapira, s čimer dokazuje, da je še veliko prostora za umetniški razvoj. Deluje živo in poživljajoče ali predvsem – zdravo.