Afrika s slovensko melanholijo

Ko smo leta 2011 na SIGIC-u pripravljali kompilacijo Etno: Glasbene poti – podolgem in počez, Slovenia 2011, smo se člani izbirne komisije takoj na začetku enoglasno in nekako samoumevno zmenili, da na dvojno zbirko ne bomo uvrstili le izvajalcev, ki igrajo take ali drugačne različice slovenske ljudske glasbe (in avtorjev, ki s to glasbo koketirajo), pač pa tudi tiste, ki so se preizkusili z interpretacijo neslovenskih tradicionalnih glasb. In čeprav je bilo slednjih na koncu kar nekaj, smo poleg arabskih, indijskih, tangoidnih, ciganskih, balkanskih in še kakšnih viž dobili le eno afriško, pa še to je prispeval bend Dirtmusic, v katerem igra v Sloveniji živeči glasbenik in producent Chris Eckman. Takrat ni bilo časa za (za)čudenje, kako da pri nas ni več projektov, ki bi preigravali afriške muzike, a če danes pogledamo nazaj, se zdi vprašanje na mestu.

Afriške glasbe v vsej njihovi raznovrstnosti smo namreč pri nas lahko zelo dobro spoznavali tako prek plošč kot na odrih, za kar gre zahvala predvsem Radiu Študent, Drugi godbi in podobnim festivalom ter (sporadično) tudi drugim organizatorjem. Glede na odzive na koncertih bi človek sodil, da je izjemno priljubljena, zato bi pač pričakoval, da bo izzvala ustrezen odziv tudi pri glasbenikih. Res je tudi, da smo v preteklosti, še zlasti na štajerskem koncu, imeli nekaj tovrstnih projektov oziroma glasbenikov (Nino Mureškič, Igor Bezget …), a kaže, da dober glas o njihovem početju še ni prispel do »devete vasi« … Nič ne de, pustimo preteklost zgodovinarjem in se vrnimo v sedanjost, k novemu sodelovanju afriških, natančneje senegalskih, in slovenskih glasbenikov, ki je tako posrečeno, da se zdi, kot bi imeli pri nas dolgo zgodovino takih čezcelinskih sodelovanj.

Ne dvomimo, da je domačim poslušalcem jasno, kdo od slovenskih glasbenikov tvori kvartet, ki sliši na ime Guissé Kreslin Leonardi (ali skrajšano GKL Band, čeprav dvomimo, da se bo kratica uveljavila), zato velja na kratko predstaviti afriško polovico kvarteta. Djiby in Cheikh Guissé, oba pevca in kitarista, tvorita dve tretjini priznane bratske zasedbe Les Frères Guissé (tretjemu bratu, tolkalcu, je ime Alioune), ki so jo zagnali na začetku 90. let prejšnjega stoletja. Čeprav pri nas – predvsem prek delovanja Youssouja N'Doura – senegalsko godbo še najraje povezujemo z zelo ritmičnim in razplesanim slogom mbalaks, ima glasba bratov Guissé drugačno naravo. Trojica glasbeniških bratov se namreč naslanja na akustično kitarsko glasbo, lirično in pogosto kontemplativno, kakršno poznamo iz ustvarjanja malijskih mojstrov Alija Farka Touréja ali Boubacarja Traoréja in ki se je je prejel (problematičen, a za marketinške potrebe očitno ravno pravšnji) vzdevek »afriški blues«.

Album prinaša tako Kreslinove skladbe kot tiste od bratov Guissé (in eno predelavo, Baby, Please Don’t Go), ki so vse ustrezno prearanžirane, za kar so poskrbeli vsi člani kvarteta. Afriške pesmi senegalskih bratov (Samba Yo Samba, Gonga) so s tem pridobile duh angloameriškega folkrockovskega kantavtorstva ali pa kreslinovske prekmurske melanholije, v meglico slednje ovite znane Kreslinove pesmi (S tabo je izi, Dekle moje in njegova angleška ustreznica My Baby, Abel in Kajn ter Abel & Cain) pa odmerjeno dodane »afrobluesovske« prvine. Naj takoj povemo, da ta spoj geografsko zelo oddaljenih zvočnih poetik deluje karseda naravno; neobremenjeni poslušalec, ki ne bi poznal ustvarjanja posameznih članov kvarteta, zagotovo ne bi uganil, da ne gre za »pravi« bend, ki deluje vrsto let in katerega člani se poznajo do obisti ter dihajo kot eno. Resda so se člani srečali že prej, ko so Igor Leonardi in brata Guissé kot gostje leta 2015 nastopili na Kreslinovem koncertu v Cankarjevem domu, pred tem pa je Kreslin »vskočil« na njihov koncert v Klubu Cankarjevega doma. Druščina se je poleti istega leta oglasila še na hrvaškem Kastav Bluesfestu. Prvo diskografsko obelodanitev sodelovanja najdemo istega leta na Kreslinovem albumu Če bi midva se kdaj srečala, od koder prihajata dve izmed najboljših pesmi s pričujočega albuma, Sweetest Taboo ter Sire.

A (al)kemija, ki prežema album Never Lose Your Soul, presega ta občasna srečanja, saj imamo občutek, da poslušamo bend, ki skupaj deluje vrsto let in katerega člani s spoštljivostjo in globokim razumevanjem prisluhnejo drug drugemu in se ustrezno odzivajo. Četverica z lahkoto drsi skozi skrbno in tenkočutno odigrane lirične akustične pasaže, ki večinoma slonijo na ponavljajočem se rifu ali refrenu. Z enako lahkoto plavajo po različnih jezikih in vokalnih tehnikah; slednje večidel temeljijo na rahlo zadržanem petju ali vznesenemu večglasju. Glavni in spremljevalni vokali so lepo razdeljeni in uravnovešeni: ko glavno linijo pojeta brata Guissé, se Kreslin oglaša iz ozadja in obratno. Še zlasti lepo so se ujeli v krhko zračni otožni baladi Sire ter v skoraj desetminutnem komadu Gido, ki počasi raste iz afrobluesovske zadržano zapete repetitivne teme v slavnostno zveneči (vendar tihi) tour de force, v katerem proti koncu Kreslinov glas postaja vse močnejši, dokler vsi skupaj zamaknjeno ne začnejo prepevati »please, shine on me«, kar pesem malone pripelje do ekstatičnosti, ki pa jo spretni glasbeniki spet nenadoma ozemljijo in umirijo.

Takih in podobnih invencij je obilo na tem albumu samih odličnih pesmi, ki kar kliče po vnovičnem poslušanju. Pohvaliti je treba tudi jasno in lepo zbalansirano zvočno sliko (pod produkcijo se podpisuje Darko Stanković), v kateri je poskrbljeno, da se razločno slišijo tako posamezne kitare kot glasovi. In seveda ne smemo pozabiti na orglice, ki jih mojstrsko igra Kreslin in ki kar nekajkrat v spomin prikličejo duh šestdesetih z lanskoletnim nobelovcem za literaturo na čelu. Kot gost v dveh komadih na kori zaigra Nana Cissokho, Primož Grašič pa se z električno oglasi v Baby, Please Don't Go. Album preveva občutek prijateljskega spontanega muziciranja, ki očara s preprostostjo in učinkovitostjo, tako da si poslušalec zaželi postati del te posrečene in srčne bande ter s Kreslinom nosljavo očarljivo zapeti »rad bi bil z njimi, rad bi bil tam …«. 

Pričakujemo, da bo ta s srcem zložen, zapet in odigran album odmeval tudi v mednarodnem prostoru, za začetek pa četverico čaka promocija albuma na domači zemlji, in sicer 16. 2. v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, dan zatem pa v Veliki dvorani Narodnega doma v Mariboru.