APZ-jevo zvenenje na dvojni zgoščenki

Zadnja zvočna izdaja Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič iz leta 2017 prinaša glasbo, ki jo je zbor s svojo dirigentko Jerico Gregorc Bukovec pripravil za dva koncerta. Na eni strani pregibnega ovitka zvočne izdaje je zgoščenka z naslovom In memoriam Pavle Merkù s programom koncerta iz leta 2015, ki je bil posvečen temu skladatelju. Zgoščenka nas vpelje v glasbeno zgodbo z vsebinami, ki so sestavljale Merkùjev mentalni svet, naj je bila to beseda, narečje, ljudska glasba na slovenskem zahodu, zven zborovske glasbe ali pa svet raziskovalnega dela in skladateljske ustvarjalnosti. 

Vezno tkivo zgodbe, ki razdeljuje posamezne pomenske svetove zgoščenke, je ustvarila Bojana Šaljić Podešva. V okviru tehnično asketske slike je interpretacije ljudskih pesmi Ljobe Jenče povezala z inštrumenti, zborom in »zvoki narave« (šumenje vode, udarjanje kamnov). 

Uvod je neprekinjena enota, sestavljena iz treh delov. Skladateljica Šaljić Podešve nas uvaja v avtonomni Merkùjev glasbeni prostor z deli iz Requiema »Pro felici mei transitu«. Generacijska povezanost in odnos do ljudskega glasbenega izročila verjetno nista bila edini odločitvi za posnetek Lebičeve skladbe Kako kratek je ta čas; njeno sporočilo se zdi kot simbolni podnapis pod celotno Merkùjevo pripovedjo.

Dirigentka Jerica Gregorc Bukovec se je s projektoma In memoriam Pavle Merkù / Zvenenja Slovenije spopadla ne le z velikim zalogajem glasbe, temveč tudi z osmišljanjem tako slogovno kot vsebinsko raznolikega gradiva. Gotovo je z zgoščenko oziroma predhodnim koncertom naredila premik v konceptualni zasnovi zborovskih koncertov: ne klišejsko, a še vedno razumljivo je ponudila veliko znanega in veliko novega.

Drugo poglavje je posvečeno »severnjaški« literaturi s sakralno tematiko: slišimo Morning Star in Bogoródice Djévo Arva Pärta, Bogorodice Devo Sergeja Rahmaninova, Ave, maris stella Edvarda Griega in Taaveti laul Nr. 104 Cyrillusa Kreeka. Zbor je bolj suveren v pretežno akordičnih strukturah in bolj izčiščen v izgovarjavi. Z mladostnostjo svojih glasov ustvarja dialoško podobo, ki jo na eni strani sestavlja rahlost zgornjih glasov in na drugi strani polnozveneči basovski glas.

Merkùju posvečena APZ-jeva zgoščenka se izteče v sklop njegovih skladb. Najprej slišimo skladbo Koprive, so pa Merkùjeve priredbe ljudskih pesmi tiste, ki jim zbor posveti največ pozornosti ob izteku zgoščenke. Tu sta Tam za turškim gričem in Jnjen čeua jti gna', posvečeni tistemu delu skladateljevega glasbenega univerzuma, ki je spodbudil velik del njegovega slavističnega delovanja, skladateljskega opusa in je (ne nepomembno) pripomogel k njegovi popularnosti med pevskimi zbori.

Po vsakem skladatelju ostane opus in s tem neskončne možnosti njegovega interpretiranja. Pa vendar glasbenike premalokrat poslušamo in slišimo prek njihovih besed, prek njihovega ubesedenega razumevanja glasbe in sveta; zdi se, kot da bi bili »besedno« nemi. Zato je vključitev misli Pavleta Merkùja kot govorca še toliko pomembnejša. Vsekakor je treba pohvaliti domislek skladateljice Bojane Šaljić Podešva, da v svoje elektroakustično kompozicijsko dojemanje sveta vključi skladateljevo pripoved – tako se še bolj kot z glasbo resnično zdi, kot da je Pavle Merkù TU.

Druga stran pregibnega ovitka nosi naslov Zvenenja Slovenije, kar je tudi naslov APZ-jevega letnega koncerta iz leta 2016. Še posebno zaradi neštetokrat prehojene poti prirejanja ljudskih pesmi je odločitev za to, kakšne vsebine naj predstavijo zvenenja Slovenije, svojevrsten izziv, s katerim se snovalci koncertnih in fonogramskih konceptov ne ukvarjajo prav pogosto, sploh pa ne na inovativen način. 

Scenarij APZ-jevih Zvenenj ne stopa po že ustaljeni, klišejski poti, ampak vzpostavlja model koncerta (albuma) kot neprekinjene celote. Temeljni gradniki zgoščenke so sodobne skladbe, ki na različnih ravneh razkrivajo osebne predstave o izrazih ljudskega, pokrajinskega, nacionalnega … Te posamične skladateljske predstave so – podobno kot na zgoščenki, posvečeni Pavletu Merkùju – v višjo pomensko celoto povezane s pomočjo interludijskih zvočnih skladb Bojane Šaljić Podešva. Ti interludiji so raznoliko zasnovani, a so si vseeno v določenih potezah dovolj podobni, da delujejo kot enovito, povezovalno gradivo. Skladateljica jih kot povezovalce oziroma uvode k posameznim glasbenim pokrajinam imenuje Tančice, Prisotnost, Utrinek, Odprtost, Modrost, Ti kaj manjka? ter z njimi poslušalcu ponuja paleto gradiv (govor, zborovski stavek), izrazov, tehnik, virov zvoka (žive in elektroakustične zvoke). S tehnikami elektroakustične glasbe izraža pogled na zvoke slovenskega sveta in zvoke svojega skladateljskega sveta. 

Med kozmopolitskimi zvenenji je skladba Riba Damijana Močnika z uglasbitvijo motiva pesnika in ljudskega motiva o nastanku sveta, ki se tu vpenjata v svet tonalnega in modalnega. Zamisel, da naj zgoščenka odseva sodobna zborovska zvenenja, razkrije precejšnjo oddaljenost med eno in drugo ustvarjalnostjo: če je na eni strani Ambrož Čopi v svoji skladbi Srečal sem jo zavezan znanemu harmonskemu svetu, je Petra Strahovnik z Andaira diametralno drugačna, saj se loti grobega poseganja v elemente za dosego zvočnega učinka. Galjot Patricka Quaggiata je ekspresivna glasbena pripoved, v kateri posega po zelo različnih izraznih sredstvih in močni dramaturgiji, ki jo še potencira z uporabo recitiranega besedila. Medtem ko je večina skladb resnobnih in pripovednih, uglasbitev Tadeje Vulc s skladbo Croquis vnaša na zgoščenko humorno noto. Zvenenja se sklenejo s skladbo Samotarec Andreja Makorja, ki se v koncept zgoščenke vključuje z razširjeno romantično ljubezensko pripovedjo, vpeto v bogate harmonske pasuse, v katerih zbor zazveni zvesto zvočni in kompozicijski tradiciji. 

Zgoščenka predstavlja jezike izbrane sodobne zborovske ustvarjalnosti mlajše skladateljske generacije in jih prepleta s t. i. pokrajinskimi nazvočji, kot je skupek regionalnih značilnosti poimenoval France Marolt. Da pa bi predstava o pokrajinskih zvenenjih posrečeno učinkovala, je nujno vzpostavljanje že znanih simbolnih polj; s pomočjo teh namreč prepoznavamo sebe in se hkrati razlikujemo od drugih. Zato so med zborovske skladbe vpleteni pripovedovalski deli v narečjih, zvoki t. i. ljudskih glasbil, pregovori, znane ljudskoglasbene melodije. Navsezadnje koncept razkriva posameznikove in skupnostne predstave o tem, kako zveni oziroma je zvenela Slovenija: ali so to zvenenja skladateljskih miljejev ali zvenenja ljudske glasbe ali pa morda le reinterpretacije že uveljavljenih priredb ljudskih pesmi?

APZ Tone Tomšič je po svoji tradiciji vešč izvajanja zahtevnih partitur, in tudi tokrat se je izkazal kot suveren izvajalec, ki ima dovolj izvajalskih spretnosti, da se ne pusti zbegati različnim izzivom: intonacija je točna, prav tako je dosledna izgovarjava, zvok je poln, le včasih nekoliko šibak pri visokih glasovih. Nekaj več nedoslednosti je mogoče očitati producentskemu delu, saj je prišlo do tehničnih napak pri montaži, slišijo se intonančne napake, nenatačnosti pri vstopih, izgovarjavi, neizdelane višine v sopranih ... 

Dirigentka Jerica Gregorc Bukovec se je s projektoma In memoriam Pavle Merkù / Zvenenja Slovenije spopadla ne le z velikim zalogajem glasbe, temveč tudi z osmišljanjem tako slogovno kot vsebinsko raznolikega gradiva. Gotovo je z zgoščenko oziroma predhodnim koncertom naredila premik v konceptualni zasnovi zborovskih koncertov: ne klišejsko, a še vedno razumljivo je ponudila veliko znanega in veliko novega. Od tega so nekateri glasbeni izrazi bolj sodobni, drugi razmeroma tradicionalistični, vsi pa predstavljajo današnja zvenenja slovenske zborovske kulture.