Avtorska portretna plošča Matjaža Jarca

32 minut in sedem avtorskih inštrumentalnih skladb za nenavadno zasedbo mandoline, kitare in mandole je v svojo bibliografijo vpisal nadobudni slovenski skladatelj, pesnik in pisatelj Matjaž Jarc. V svojem opusu ima več neizvedenih oper, simfonij in izdanih romanov. Za radijske eseje in igre je prejel več domačih in mednarodnih nagrad in priznanj. Vseh sedem skladb je predstavljenih z dokaj nenavadnimi naslovi: Mitra, Sanja, Halimin spev, Adagietto, Porto, Krint in Noč, ki zvenijo vzhodnjaško, arabsko oziroma perzijsko, mistično. (Naj v tej zvezi opozorim na Jarčevo opero Alamut po lastnem libretu, naslonjenem na istoimenski roman Vladimirja Bartola iz leta 1938, s katero je neposredno povezan Halimin spev.) Jarčeva Muzika za mandolino, kitaro in mandolo se giblje med resno, t. i. umetniško, ter celo zabavno ali folklorno glasbo. Od uvodne Mitre pa do zadnje Noči se sklene skladateljev režijski, scenaristični ali kar časovni krog: od začetka do konca. Zato se marsikatera ne preveč zunanje izpovedna skladba navezuje na skladateljeve osebne izpovedi: Sanja, Adagietto in Noč. Ne gre pa seveda v tem opusu spregledati avtorjevih literarnih, torej zunajglasbenih izpovedi.

Umetnice Nina Škrjanc (mandola), Valna Ožbolt (kitara) in Tanja Pirc (mandolina), ki izhajajo iz vrst Orkestra mandolin Ljubljana (član tega je bil nekdaj tudi Jarc), dobro obvladujejo predloženi repertoar, njihove tehnične perfekcije so na tej plošči več kot zgledne. Četudi ne moremo trditi, da gre za programsko glasbo, pa so naslovi Sedmih skladb več kot programski. Skladateljev izvir za prvo skladbo, Mitra, je zagotovo perzijski bog svetlobe. Avtor je zanjo upošteval vse svetle in morda celo optimistične, vesele note. Za Sanjo tega ne moremo trditi, Halima, ki pripada tahirju (v muslimanskem ženskem ločenem prostoru; tudi dve glavni vlogi v operi Alamut), pa še najbolj gradi na mikrotonih, ki jih umetna in ljudska vzhodnjaška glasba premore največ. Kot kontrast temu se pojavi zahodnoevropski Adagietto, četudi v samem glavnem zvoku te skladbe ni slišati kakšne bistvene razlike glede na že slišano ali tisto, kar sledi. Porto je neke vrste panoramsko delo, muzika v ozadju, ki jo je avtorju očitno navdihnil nek spomin, pogled, reminiscenca na starodavno portugalsko mesto. Krint je ploščati kamniti prodnik, vsaj na eni strani razdeljen na štiri dele, in je v tem mističnem sporedu glasbe za mandolino, kitaro in mandolo še kako upravičen. Od uvodne Mitre pa do zadnje Noči se sklene skladateljev režijski, scenaristični ali kar časovni krog: od začetka do konca. Zato se marsikatera ne preveč zunanje izpovedna skladba navezuje na skladateljeve osebne izpovedi: Sanja, Adagietto in Noč. Ne gre pa seveda v tem opusu spregledati avtorjevih literarnih, torej zunajglasbenih izpovedi.

Gre za izdajo v Jarčevi lastni založbi Hymnos. Posnetek, ki je na povsem profesionalni ravni, je delo enega od avtorjevih stalnih sodelavcev, sina Jaka Jarca. Fotografije na lepo oblikovanem in bogatem ovitku plošče je prispeval Jani Nendl, oblikovanje pa je delo Erika Vovnika.