Bernarda Bobro v Kraljevi operi Covent Garden

Izjemni uspehi domačih glasbenih ustvarjalcev nas vedno navdajajo s ponosom in v nas dramijo občutke vsemogočnosti in gorečnosti. Tokrat je ime Slovenije ponesla v svet Bernarda Bobro, ki je 23. januarja debitirala v sloviti londonski Kraljevi operi Covent Garden.

Sopranistka Bernarda Bobro je Mariborčanka, ki trenutno deluje v tujini, kamor jo je zanesla študijska pot. Študij je namreč dokončala v Gradcu, že kmalu po diplomi pa so prišli mnogi angažmaji; omenimo zgolj, da je bila sodelavka v Ljudski operi na Dunaju, med drugim je pela v Dresdnu, Hamburgu, Salzburgu, Neaplju, Glyndebournu, Bregenzu, Bruslju, Leedsu, sodelovala je s Christianom Thielemannom, Nikolausom Harnoncourtom in Thomasom Hengelbrockom.

Ena izmed vlog, ki jih ima sopranistka na repertoarju, je vloga Violette Valéry v operi Traviata Giuseppeja Verdija. Po nedavnem uspešnem nastopu v Stuttgartu je 23. januarja dobila priložnost za vskok v Covent Garden, kjer je nadomestila Ermonelo Jaho, ki je bila napovedana kot solistka v dveh predstavah, a je zbolela. Ermonela Jaho je leta 2008 tudi sama prvič nastopila v imenovani postavitvi Traviate kot substitut Anne Netrebko. Zgodovina se ponavlja, saj se je ista zamenjava zgodila tudi na predstavah 17. in 20. januarja letos, ko je morala Netrebkova sodelovanje odpovedati zaradi operacije noge. Takšni vskoki so izjemne priložnosti za mlajše pevce, hkrati pa so tudi zelo stresni. Bernarda Bobro, za katero je ta nastop debi v sloviti londonski operni hiši, je o priložnosti, ki se ji je nenadejano ponudila, povedala: »Vskok v predstavo predstavlja določen stres, ker imamo operni pevci, zavezani partituri in režiji, manj manevrskega prostora za improvizacijo. Partituro dobro poznam, saj sem vlogo pela v Talinu, na Dunaju (Volksoper), Eutinu in nazadnje v Stuttgartu, zato sem se hitro odločila za pot v London. Po enodnevnih vajah se je zgodila predstava. Kolege sem spoznala eno uro prej (v garderobah), za tenorja Vittoria Grigola je enako kot zame predstavljal ta večer debi v vlogi Alfreda v Kraljevi operi (Royal Opera House – ROH). Med uverturo me je za trenutek prešinilo, da bi me moralo biti vsaj malo strah velikosti hiše in njene teže v svetu opere, pa se je na srečo kmalu zatem dvignil zastor in misli so stekle tja, kjer ni strahu. H glasbi. In dogajanju zgodbe. Odrske deske pomirjajo. So zmerom zaupno domače. Sodelavci so bili brez izjeme prisrčni in zbrani. Tu in tam mi je kdo prišepnil kak režijski napotek. V Covent Gardnu namreč ni šepetalca, ki je sicer v hišah z veliko različnimi predstavami v veliko pomoč.«

Zelo uspešna postavitev Traviate, ki je na sporedu v Kraljevi operi že od leta 1994, je pomenila veliko prelomnico oziroma vzpon za danes eno največjih sopranskih zvezd, Angelo Gheorghiu. Njej je takrat dirigiral Georg Solti (predstava je dostopna na DVD-ju), tokrat pa je bil za dirigentskim pultom Maurizio Benini. O režiji Richarda Eyra ter o celotni postavitvi Bobrova pravi: »Richard Eyre je zrežiral klasično Traviato, postavljeno v čas 19. stoletja, zvesto Verdijevemu in Piavetovemu izvirniku. Tudi kulise in kostumi so iz časa nastanka dela, kar mi je bilo v posebno veselje. Vedno redkeje se namreč dogaja, da imamo pevci priložnost nositi zgodovinske kostume, saj v želji po 'novem branju del' zanje ni več prostora. Zamenjale so jih običajne obleke, na meji vsakdanjosti. V tej osemnajst let stari repertoarni predstavi si lahko ogledate tudi oba baleta (ciganke in toreadorji), ki ju večina modernih predstav izloči oziroma nadomesti z zborom.«

Zapletov z indisponiranimi pevci pa še ni bilo konec. Pred drugo predstavo, 25. januarja, je zbolel tudi tenor Vittorio Grigolo, ki so ga nadomestili s Charlesom Castronovom. On Eyrovo režijo že pozna. »Charles je krasen pevec. Z veliko energije, saj je na dan predstave opravil celo generalko za predstavo Così fan tutte. Z njim sem se lepše ujela. Za razliko od Grigola je bolj umirjen in svoja čustva v vlogi stopnjuje. Tako je njegov Alfredo skrivnostnejši in zanimivejši. Violetta se zlahka zaljubi vanj. Tudi publika je začutila usklajenost med nama in je na koncu navdušeno zaploskala. Nekateri so celo cepetali z nogami! To me je prijetno presenetilo, saj je to precej nenavaden način izražanja navdušenja v operni hiši. Vsaj po mojih dosedanjih izkušnjah. Vesela sem, da sem dobila priložnost nastopiti na odru ROH. Morda pa se vrnem nanj s kakšno redno lastno predstavo.«

Po navdušenju občinstva in odličnih kritikah lahko upamo, da bo Bernardi Bobro predstava prinesla podoben uspeh, kot ga je nekoč Angeli Gheorghiu.