Ko ljubezen izzove usodo

Skladatelj Tomaž Svete je z izrazito individualno držo, ki jo že dolgo občudujemo, dal pečat svojim delom. Prepoznavamo ga kot izjemno skladateljsko prezence, ki odseva v obsežnem opusu, v katerem najdemo tudi dvanajst oper. Zadnja med njimi, Sopra lo amore, ima vse adute dovršenega sodobnega opernega dela in je tako glasbeno kot gledališko domišljena in izpeljana. Zanimivo je, da je Svete sam napisal tudi libreto. 

Zgodba teče dvoscensko, kot preplet pripovedi o ljubezenskem zapletu med mladim bančnim uradnikom in damo s psičkom (Čehov), ki jo skladatelj mojstrsko preplete z mitološko zgodbo o Piramu in Tisbi. In prav ta postane opera v operi in povzroči novo srečanje med ljubimcema, obema poročenima, ter nov izbruh strasti, ki se izteče v nejasni konec. Dogajanje se prepleta v posameznih prizorih, zgodbo o Piramu in Tisbi pa povezuje recitatorka. Dovršeni preplet slovenščine in latinščine povezuje obe zgodbi in hkrati vzdržuje njuno samostojnost. Sodobni glasbeni jezik se navezuje predvsem na ljubimca iz novega sveta, medtem ko je skladatelj pri upodabljanju zgodbe o Piramu in Tisbi po lastnih predstavah navdih iskal v glasbi starega Babilona. Recitatorka Kaya Tokuhisa ima ključno vlogo in na nas deluje kot opomin na antiko, kar je povezano tudi s prevodom besedila, ki se drži izvirnika tudi ritmično. Slovesnost, resnobnost in tragičnost ljubezni z živo prezenco in prepričljivo pevsko interpretacijo uravnoteženo oživita »zgodovinska« protagonista. Njuna povezanost z recitatorko ju drži v okviru odmaknjenega, vzvišenega sveta, ki pa se odvija pred nami in s svojo zvočno-vizualno podobo priča o brezupni tragiki zaljubljencev. Pri tako celostnem in hkrati prečiščenem dogajanju, brez odvečnega dekorja osredotočenem na oba ljubezenska zapleta, velja omeniti enkratno vlogo orkestra, s katerim je Tomaž Svete odlično dopolnjeval in povezoval dogajanje. Orkestrska igra je navdušila z diskretno komornostjo in nepogrešljivim prispevkom k vsebini. Tomaž Svete je in ostaja velik umetnik, čigar dela so ne le sveža, ampak imajo tudi intelektualno, predvsem pa umetniško globino.

Svečani in obenem aktualni glasbeni jezik v izvedbi Ireneje Nejke Čuk in Gregorja Ravnika slika nemoč obeh mladih, njuni vlogi sta izenačeni in optimalno izrazni, da ne preglasita sodobnega para. Ireneja Nejka Čuk je dala Tisbi nežno lirično podobo in je lepo sovpadla z Ravnikovo tenorsko inkarnacijo Pirama. Njun nastop je bil glasovno gibek in je hkrati ostajal na diskretni distanci, kot aluzija na popolno, a tragično ljubezen. Na drugi strani sta moderna ljubimca Ana in Dmitrij z živahno mešanico pripovedi in petja še kako doživeto uprizarjala strast, ki se ji nista mogla upreti in katere razplet je ostal neznanka. Izjemna glasovna zmogljivost sopranistke Katje Konvalinka je očarala, saj je vešče upodobila vsa čustvena stanja Ane, ob kateri je v prizoru v operi kot njen mož nastopil sam skladatelj. Katja Konvalinka je pristno upodobila mlado damo in ji dala pravo osebnost, ki jo je oblikovala glasovno plastično ter barvito, pri tem pa pokazala tudi igralski talent. Baritonist Rok Bavčar je Dmitrija upodobil kot nekoliko robatega moža, pravega bankirja, ki pa izgubi glavo in se v klenih pevskih izpovedih prelevi v strastnega ljubimca. Pevski dvojec iz sodobnosti se zaplete v afero z mešanico petih čustvenih izpovedi in pripovedjo, ki ju povezuje. Bavčar se je oprl na izstopajoči lik Ane in dal svojemu Dmitriju poteze zaljubljenca, ki ga vodijo čustva in pohodijo razum. Dinamika petja obeh protagonistov je sovpadala z razpletom in oblikovala dramaturški lok, ki se je razvil v srečanje v operi, kjer se je njuna zgodba razpletla in obenem povezala s Piramom in Tisbo ter recitatorko. Slednja nas je opominjala na oddaljenost in vzvišenost zgodbe »zgodovinskih« likov ter nas z resno držo in latinskim pripovedovanjem spomnila na antično gledališče. 

Pri tako celostnem in hkrati prečiščenem dogajanju, brez odvečnega dekorja osredotočenem na oba ljubezenska zapleta, velja omeniti enkratno vlogo ansambla (Ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča), s katerim je Tomaž Svete odlično dopolnjeval in povezoval dogajanje. Orkestrska igra je navdušila z diskretno komornostjo in nepogrešljivim prispevkom k vsebini. Tomaž Svete je in ostaja velik umetnik, čigar dela so ne le sveža, ampak imajo tudi intelektualno, predvsem pa umetniško globino. Iz njih izsevata poglobljeni študij in umetniška vizija, ki navdušuje različne generacije.