21.07.2024
Gianni Schicchi obujen v ljubljanski Operi
Puccinijevo delo Gianni Schicchi z mladimi opernimi pevkami in pevci.

V koprodukciji Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, Slovenskega komornega glasbenega gledališča in SNG Opere in baleta Ljubljana je nastala operna predstava Gianni Schicchi Giacoma Puccinija. V njej so sodelovali pevski solisti, ki so svoje vloge poustvarili pod mentorstvom profesoric Pie Brodnik, Barbare Jernejčič Fürst, umetniške sodelavke Štefice Grasselli in profesorja Matjaža Robavsa, in sicer ob spremljavi Opernega orkestra Akademije za glasbo pod vodstvom Simona Dvoršaka. Gianni Schicchi ostaja tisto Puccinijevo delo, ki nas hkrati tudi razvedri. V ljubljanski operni hiši smo ga doživeli kot neprecenljiv dodatek k sezonskemu programu, ki nas je obogatil s svojo življenjsko energijo in poletom, s katerim so nastopajoči oživljali like.
Ko zaslišimo mrtvaški boben, se pred našimi očmi pojavijo liki družinskih članov bogatega pokojnika, Buosa Donatija, katerih sodobna kostumografija nam ob steku zgodbe pomaga, da nemudoma zapopademo aktualnost njihovega pohlepa in spletkarskih nagnjenj. Še najmilejši med njimi je Rinuccio, ki ga prevzemajo ljubezenska čustva do revnega dekleta Laurette. Upodobil ga je Fabijan Trbara. Njegov nastop je bil umirjen in z lirično noto, ni odražal temperamenta drugih družinskih članov, pač pa je Rinucciev lik predstavil kot zmeren in čustven, kar je inkarniral s polnim in moderiranim glasom. Njegovo arijo Avete torto … Firenze è come un albero fiorito so prežemala lirična čustva, ki jih je izrazil v zmernih odtenkih in z obilo predane izpovedi. Izjemno se je v svojo vlogo vživela Ireneja Nejka Čuk, ki je odlično interpretirala temperamentno in ukazovalno teto Zito, saj tudi njenemu glasu ni manjkalo barvitosti, temperamenta in razpona. Prikazala je demonski značaj pohlepne tete in temu dodala prepričljivo prezenco na odru. Rinuccieva izbranka Lauretta je bila nekoliko bolj blag lik, z odtenkom preproste robatosti, vendar je bil njen glas toplo mil zlasti v znani ariji O mio babbino caro, s katero je karakterno poudarila svojo naklonjenost Rinucciu. Če je njen glas izražal milino, pa je znala biti v gestah tudi bolj odločna, zlasti v izkazovanju svoje privlačnosti do Rinuccia. Na tej točki je najbolj prišla do izraza podobnost opere s commedio dell'arte in njenimi izstopajočimi liki, ki so blizu glavnim osebam te Puccinijeve opere. Njihov nastop je bil temu žanru blizu zlasti v prikazovanju strasti, od erotike do pohlepa, in izražanju skrajnih afektov, na trenutke je mejil že skoraj na črno komedijo. Med grotesknim in komičnim se je gibal tudi glavni lik Gianni Schicchi, ki ga je kleno upodobil Peter Grdadolnik, zlasti v trenutkih oponašanja pokojnega Buosa, kjer je glas popačil tako, da smo dejansko dobili občutek, kot bi notarja naslovil bebavi starček, iz katerega se Schicchi norčuje, še bolj pa iz članov družine, ki jim požene kri po žilah s končno odločitvijo, da najvrednejši delež dediščine prepusti kar sebi kot Donatijevemu prijatelju. Ta živahni duh premetenega in bistroumnega človeka preprostega porekla se je zrcalil v bogati in agilni zvočni podobi, s katero je Grdadolnik gibko odrazil vsa stanja od razburjenja, porogljivosti in norčavega oponašanja pokojnika do prebrisane iznajdljivosti, s katero situacijo obrne sebi v prid. Dih verizma in commedie dell'arte se v nekaterih situacijah pokaže v neokrašenih karakteristikah ter razgalja slabosti junakov, pri čemer so nekateri prizori scensko stopnjevani do neženirane odkritosti ali že kar kabaretske žanrskosti ter neposrednih erotičnih namigov. Ker Gianni Schicchi s svojo prevaro omogoči poroko Rinuccia in Laurette, njegov lik dobi nekaj topline, s katero se je Grdadolnik na koncu poklonil publiki in kot Schicchi zaprosil odpuščanja. Njegova vloga je bila bližje upodobitvi prebrisanega iznajdljivega preprosteža kot resnično diaboličnega moža, kar je izražal s svojo delno groteskno, delno komično prezenco ter oblim polnim in prodornim glasovnim angažmajem.
Orkester se je zelo izkazal, vseskozi je agilno spremljal dogajanje in se odzival ravno prav dinamično in izrazno. Njegova prisotnost je bila ves čas opažena, doživljali smo ga kot eno od vlog, s katero so prisotni podajali vsebino in ji obenem dajali okvir. Vsi učinki sodobne kostumografije in iznajdljive scenografije so dogajanje aktualizirali in ga podprli s svojo neposrednostjo. Izpostaviti velja igro nastopajočih, ki je njihove podobe individualizirala, dala pa jim je tudi nekatere skupne poteze, v katerih so se zrcalile zlasti njihove slabosti. Prisotnost zdravnika pa čevljarja in notarja nam je ponovno zbudila asociacije na commedio dell'arte, prav tako kot starec Simone. Vsi protagonisti so sestavljali živopisno celoto, ki je vsebini dala pridih groteske z odtenkom črne komedije.
Gianni Schicchi ostaja tisto Puccinijevo delo, ki nas hkrati tudi razvedri. V ljubljanski operni hiši smo ga doživeli kot neprecenljiv dodatek k sezonskemu programu, ki nas je obogatil s svojo življenjsko energijo in poletom, s katerim so nastopajoči oživljali like. Iskreno čestitamo vsem zaslužnim in se nadejamo novih opernih predstav.