»Subburben: diskografija 2024–2025«

Kontinuirano delovanje dua Subburben, ki ga tvorita tolkalec Gal Furlan ter elektrofonik, skladatelj in razvijalec zvočnih orodij Andrej Kobal, lahko v diskografskem obdobju od maja 2024 do konca leta 2025 razumemo kot dosledno raziskovalno prakso, v kateri se izhodiščna improvizacijska igra postopoma preoblikuje v bolj jasno zvočno identiteto. Njuna diskografija deluje kot procesualni lok, znotraj katerega se artikulirajo razmerja med akustičnim in elektronskim, med telesnim in abstraktnim, med spontanim in vnaprej določenim. Subburben ves čas išče presežke, in to tako s pomočjo nenehnega zasledovanja napetosti v komunikaciji kot tudi z radikaliziranjem izraza, in hkrati zaradi postopnega zorenja skozi prakso. Prav ta konsistentnost skupno Kobalovo in Furlanovo delo umešča med pomembne sodobne primerke z bogate scene domače improvizirane glasbe. Subburben kaže, da je na presečišču tehnologije, improvizacije, osebnega in skupnostnega delovanja mogoče vzpostaviti avtorski jezik, ki ni ne zaprt ne prisiljeno eklektičen, temveč odprt sistem z lastno notranjo logiko in dolgoročnim potencialom.

Kobalovo delo gradi na razvoju njegovih lastnih softverskih instrumentov seqMPEror in GranuRise, elektroakustične in računalniške kompozicije ter intermedijskih formatov, ki zvok vpenjajo v širše tehnične, prostorske, instalacijske ali konceptualne kontekste. Njegova praksa se giblje med komponiranjem za gledališče in film, razvojem zvočnih sistemov ter performativno rabo elektronike kot polnokrvnega inštrumenta. Furlanova praksa je po drugi strani globoko ukoreninjena v telesnosti tolkalske igre, v jazzovski in freejazzovski tradiciji pa tudi v skupnostnem delu – v organizaciji koncertov, vodenju Kluba Štala in razumevanju zvoka kot družbene in bolj ali manj celo izrecno duhovne, meditativne izkušnje. Prav to razmerje med visoko tehnološko, pregovorno abstrahirano elektroniko in izrazito fizično, situacijsko tolkalsko igro je osrednja napetost in hkrati pogonska sila dua Subburben.

Subburben: Radio Friendly (samozaložba, 2024)

Prvenec dvojca, ki nosi naslov Radio Friendly, deluje kot polje igre za dimenzioniranje parametrov skupnega improvizacijskega jezika. Že tu je jasno, da Kobalova elektronika ne deluje kot vnaprej pripravljena struktura ali polgibka podlaga, temveč kot izrazito performativni, živ inštrument. Njegovi digitalni sistemi omogočajo hipne modulacije, kompleksne polifone odzive in hitro prehajanje med sintezo, procesiranjem, manipulacijo semplov ter zajemom zunanjega zvoka.  Furlanova tolkalska igra, ki se je izoblikovala skozi jazz, free jazz in fusion v šoli Zlatka Kaučiča, v takšnem kontekstu deluje organsko in na zvenski ravni poslušalcu pomaga pri bolj intuitivnem razumevanju ekosistema žive glasbene situacije vadnice ali odra. Med improviziranim tipanjem, klicem in odzivom, gestami in pulzirajočimi ritmi se glasba razvije v freejazzovske in fusion, pogosto kromatične vrtince, ki jih Kobalova elektronika ves čas rahlja z granuliranimi teksturami, šumi, poki in oscilacijami. Že na tej plošči se pojavi zavest o zvočnih motivih in periodičnih spremembah dinamike. Zgodovinsko gledano, tu najmočneje odzvanjajo reference na tehnično abstrahirano, a vendarle dinamično bogato dunajsko elektroakustično improvizacijo ter segmente sintetične fusion jazzovske tradicije, v bolj hipnih prebliskih pa se plošča oplaja tudi z mejno zaznavnimi zvočnimi elementi iz tretjih virov, to je semplov nezahodne ali vokalne glasbe, ki jih dvojec v svojem nadaljnjem ustvarjanju še prebira oziroma, če se za to ponudi dobra priložnost, celo postavi v središče.

Subburben: Vice Versa (Klopotec, 2024)

Na Vice Versa se razmerja postopoma oblikujejo v še jasnejših obrisih. Ker je bil na tem mediju album že samostojno recenziran, se velja zdaj zadržati predvsem pri njegovi vlogi v širšem loku. Že naslov nakazuje premik. Tu je dovolj očitno več prostora, merjenja, več zadržanosti in več osredotočenosti na notranjo logiko materiala. Elektronika in tolkala si puščajo daljši dih, odsotnost postane aktivnejši element, povratne zanke skozi akustični prostor, mikrofone, digitalna okolja in tudi glave pa se izostrijo v bolj smiselne strukturne odnose. 

Kobalova elektronika se še izraziteje približa akuzmatični logiki, kjer zvoki pogosto izgubijo neposredno povezavo z gestami in se organizirajo glede na notranje zakonitosti zvočnega materiala. Furlanova igra postane selektivnejša, vsaj segmentirano manj impulzivna, bolj usmerjena v resonanco, barvo in časovno razporeditev dogodkov. Vice Versa deluje kot niz zajemov modusov, znotraj katerih se improvizacija vse bolj veže na vnaprejšnjo določenost, na izbrane zvočne registre in formalne okvire.

Subburben: Detuned (Klopotec, 2025)

Detuned je plošča, ki po metodi najbolj izstopa. Gre za glasbo, povsem akustično izvedeno na razglašenem prepariranem klavirju in majhnem, prav tako prepariranem bobnarskem setu. Kobalova odločitev, da elektroniko zamenja s klavirjem in inside-piano tehnikami (igranje na notranji mehanizem klavirja), izpostavi pomembno plast njegove prakse, tj. klaviatursko genealogijo, ki v njegovem izvajalsko bolj razprtem delu v polju elektrofonije vselej ostaja implicitna, stalno prisotna tudi v načinu razmišljanja o zvoku. Furlanova omejitev z inštrumentom fokus le še dodatno izostri.

Ker gre za izrazito prostorsko ali situacijsko specifično izdajo, Detuned na prvi pogled morda deluje kot postranski eksperiment, vendar se v loku dejansko izkaže za enega od ključnih členov v razvoju dua Subburben. Omejitve tu niso zgolj tehnične, ampak konceptualne. Delo z materialnostjo inštrumenta, z akustično topografijo prostora in z omejenim naborom sredstev v temeljno drugem gmotnem, atmosferskem konceptu poustvari izzive posredovanja iz bolj domačne digitalne elektroakustične postavitve dua. Improvizacija se tu dokončno premakne iz polja relativno arbitrarne interakcije v polje raziskovanja znotraj izbranih parametrov, ko omejitev postane pogoj možnosti izraza.

Subburben: Echoforms (Klopotec, 2025)

Na Echoforms je duo Subburben metodološko najbolj jasen in zrel. Elektronska komponenta z vso svojo kompleksnostjo in drobnimi potenciali Kobalovih instrumentov, polifonih struktur in natančnega MIDI nadzora se skupaj z izbranimi Furlanovimi gongi jasno poveže v določen sistem. Glasba se razvija v dolgih, dromljajočih lokih, kjer potrpežljivost trajanja omogoča subtilne notranje premike, napetosti in ključne narativne učinke.

Zvočni material je obravnavan z izrazito zavestjo o lastni genezi, o tem, kako posamezni impulzi, teksture in ritmični zamiki nastajajo, se ponavljajo in postopno preoblikujejo. Elektronski sloji glasbo gradijo v stabilnih, skoraj arhitekturnih razmerjih, narativnih lokih razpustitev in vrhuncev, znotraj katerih Furlanova tolkala pogosto prevzemajo vlogo nekakšnega mikrodinamičnega korektiva. Album vzpostavi razmerje, v katerem kljub prvenstveno sintetični, predelani naravi zvena noben element ne prevladuje, temveč se oba sistema, tako digitalni kot akustični, stalno medsebojno preverjata in uravnavata.

Plošča se zasidra v kanonu sodobne eksperimentalne kompozicije, na presečišču minimalizma, drona in izrazito aktualne računalniške glasbe. Ključno je, da improvizacija nastopa kot notranja dinamika kompozicije. Echoforms je manifest zrele prakse, ki jasno nakaže prihodnje smeri razvijanja projekta. Zreli izraz dvojca odpira možnost tudi za določene primerjave, vsaj po liniji metode, najbolj očitna med njimi je vsekakor tista z dvojcem Tilt v zasedbi Tomaža Groma in Taa G. Vrhovca Sambolca, ki je pred leti na tukajšnjih odrih že preigraval izjemno prožne improvizirane štikle z živo elektroakustično igro za kontrabas in računalniško elektroniko.

Živi dokumenti in razširjena praksa

Samozaloženi posnetki nastopov v živo, objavljeni na Bandcampu (Live at Taktišče, Live at Klub Štala, Live at RŠ), dokumentirajo vzporedno linijo identitete dvojca. Linearna časovnost nastopa, odziv na prostor in občinstvo ter manjša stopnja nadzora razkrivajo drugo, a enako tehtno  plat metode. Iz posnetkov je razvidna vse večja koherentnost inštrumentarija in sposobnost ustvarjalcev, da izbrane parametre vzdržujeta tudi v odprtih situacijah. Hkrati je takšen kontekst koncertnega okolja ključen za vihravi stranski profil dua Subburben, ko zadek dvojca nadzorovano odnaša ob manevriranju v napetostih freejazzovko-noiserske igre, zabavne logične konsekvence osnovnega jedra zasedbe, kot bomo lahko kmalu slišali na posnetku, ki ga Furlan in Kobal pripravljata za kompilacijo For Noise.

Zanimivi plošči Piano-Kobal-Furlan: Live at BCMF 2022 in Lazar-Kobal-DeMattia-Furlan: Visitation, ki sta nedavno izšli pri Klopotcu, dodatno osvetljujeta širši lok njunega sodelovanja. Prva je neke vrste predzgodovina dua Subburben, druga pa razširitev metode dvojca v polje nekoliko večjih zasedb, med katere moramo prišteti sodelovanje Furlana in Kobala v A.G.A.T. z Alešem Valentinčičem (Brdončem) in Timijem Vremcem. Dokument koncertnega nastopa z Milkom Lazarjem in Massimom DeMattio v Klubu Štala je po slogovno barviti in precizni izraznosti presežek klasične koncertne plošče, ki na svojih dveh polovicah imenitno demonstrira, kako bogat razpon že sedaj dosega ta dokaj mladi severnoprimorski dvojec v kombinaciji z vrhunskimi glasbeniki z vseh vetrov, tudi akademskih. Tovrstnih sodelovanj se nam v prihodnosti ob Furlanovem spretnem kombiniranju z delom v Klubu Štala in skoraj stalni prisotnosti izurjenih mikrofonistov obeta še več.

Pod črto

Duo Subburben je v kratkem času postal redek primer sodobne improvizirane prakse, v kateri se biografija, tehnologija, skupnost in metoda stapljajo v prepoznavni zvočni izraz. Prihodnost dvojca bo nedvomno zaznamovana z nadaljnjim razvojem projektov z jasno določenimi parametri ter morda tudi s še tesnejšim prehajanjem med bolj strogo glasbenimi kot tudi razširjenimi, intermedijskimi formati, v katere dvojec kaj zlahka vstopa zaradi Kobalovega delovanja v polju digitalne tehnologije. 

Subburben ves čas išče presežke, in to tako s pomočjo nenehnega zasledovanja napetosti v komunikaciji kot tudi z radikaliziranjem izraza, in hkrati zaradi postopnega zorenja skozi prakso. Prav ta konsistentnost skupno Kobalovo in Furlanovo delo umešča med pomembne sodobne primerke z bogate scene domače improvizirane glasbe. Subburben kaže, da je na presečišču tehnologije, improvizacije, osebnega in skupnostnega delovanja mogoče vzpostaviti avtorski jezik, ki ni ne zaprt ne prisiljeno eklektičen, temveč odprt sistem z lastno notranjo logiko in dolgoročnim potencialom.

Recenzija je nastala v sklopu projekta »Kritična analiza kontinuiranega dela improvizacijskega elektroakustičnega dvojca Subburben (Andrej Kobal, Gal Furlan)«, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.