Neusmiljena surovost konteksta

26. oktobra smo bili v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma deležni ljubljanske uprizoritve nove komorne opere, ki jo je Tomaž Svete napisal za Slovensko komorno glasbeno gledališče. Za svojo enajsto opero Hiša usmiljenja je svetovnonazorski patos in libreto črpal iz naturalizma romana Hiša Marije Pomočnice Ivana Cankarja. Krute nečloveške odnose je Svete izrazil brez ekscesnih glasbenih potez, zgolj z izrazito izčiščenim, skoraj asketskim glasbenim jezikom. Ta je zavezan zunanji realnosti po načelih nove stvarnosti Paula Hindemitha, zato ni afektiran, temveč dramatično spregovarja s posredno glasbeno naracijo. V tej operi ni prostora za estetiko ekscesa, pač pa prevlada premišljena uporaba inštrumentalnih barv in prepletanje simbolno pomenljivih glasbenih elementov znotraj glasbenega stavka. Svetetovo govorico prežema ekspresivnost. Melodioznost se pojavi zgolj na kratko, in to ne toliko zato, da bi razkrila protagonistovo notranjost, temveč bolj kot utrinek vedrosti. Vpletanje tonskih razmerij iz ljudskih lestvic poskrbi za pridih nostalgije, žalost in hrepenenje pa sta podana s pomočjo tradicionalnega koda, padajoče male terce. Glasbeni jezik poganja vseprisotni melodični okrušek dies irae iz gregorijanskega korala, ki deluje kot lajtmotiv, in sicer označuje koncept onostranstva, smrti. Za karakterizacijo protagonistov poskrbi orkestracija.

Svetetovo govorico prežema ekspresivnost. Melodioznost se pojavi zgolj na kratko, in to ne toliko zato, da bi razkrila protagonistovo notranjost, temveč bolj kot utrinek vedrosti. Vpletanje tonskih razmerij iz ljudskih lestvic poskrbi za pridih nostalgije, žalost in hrepenenje pa sta podana s pomočjo tradicionalnega koda, padajoče male terce. Glasbeni jezik poganja vseprisotni melodični okrušek dies irae iz gregorijanskega korala, ki deluje kot lajtmotiv, in sicer označuje koncept onostranstva, smrti. Za karakterizacijo protagonistov poskrbi orkestracija. Specifične zvočne značilnosti določenih inštrumentov dajejo težkim dramatičnim preobratom barvo. Skladatelj je za to uporabil predvsem kombinacijo inštrumentov, ki niso značilni za opero, pri čemer sta izstopala kromatična harmonika in saksofon. S tem je orkestracija dogodke artikulirala priostreno subjektivno. Širše gledano, gre v operi za trk dveh različnih zvočnih svetov: pokvarjeni zven odraslih spremljajo obrisi punktiranih ritmov in rogajoče glisandiranje, medtem ko izrazito enostaven črno-beli svet umirajočih, duhovno naivnih deklet hiše usmiljenja ponazarjajo kompleksnejši premiki glasbenega stavka. Neodgovorna dejanja odraslih so obarvana s cinizmom in smešenjem. Kljub majhnim ansamblom šestih inštrumentov dobimo zgovorno, poglobljeno sporočilo, s katerim skladatelj mestoma škandalozno zareže prav v bit protislovja. Odzvanjanje udarcev na temple blocks ob posilstvu Tončke, denimo, posebej šokira. Najbolj učinkovita tako niso bila šablonska operna mesta (ob sicer nepompoznem tableauju), temveč askeza in nepričakovano v tej glasbi. Vrhunec je bila tišina, ko je zabodenega nadlegovalca v onostranstvo pospremila neoporečna duša dekleta.

Libreto se osredotoča na idealistični svet mladenk, njihovo vsakdanjo interakcijo spoznamo brez filozofskih izrekanj. Modernistična in svojstvena Svetetova glasba je tista, ki ponazori surovost konteksta. Tega priostri premišljena dramaturgija v kombinaciji z učinkovito scenografijo, ki je organsko in logično sledila ter izpostavila poudarke v dramaturškem loku. Režija Eve Hribernik je iz nastopajočih izvabila igralske razsežnosti in pretočno odrsko prezenco, ki je osvetlila nasprotje med neokrnjenim človeškim duhom in kriminalno nizkotnostjo. Dramaturški lok enodejanke se je postopoma in enosmerno stopnjeval in vodil k preobrazbi v katarzičnem finalu. Zaradi pomenljive odrske postavitve in svetlobnih efektov, usklajenih z glasbenimi poudarki, ter igre protagonistov je bil zadnji prizor izjemno ganljiv. Ob razprtju zavese in obratu nastopajočih proti občinstvu smo se gledalci v nekem momentu počutili, kot da smo del prizora. Za to, da so nas svetlobni žarki finala čustveno dosegli, je poskrbela scenografija Jara Ješeta, ki je delovala usklajeno, v koraku z glasbenimi poudarki, ter zrcalila asketsko poanto naturalizma. Za simbolne kvalitete je poskrbela ravno tako detajlirana in stilistično vsebinsko utemeljena kostumografija Saše Krhen. Zlasti zanimivi so bili beli naglavniki nun, ki so spominjali na peruti bele ptice in zato mehčali trdoto nun, med katerimi je bila odrska prezenca Cecilije ponekod prav srhljiva. To je Sabina Gruden poosebljala na svojstven način, vlogi je dala večplastnost, ki je ne najdemo v knjižni predlogi. Njen mezzosopran je bil prodoren in barvno jasen. Malči Rebeke Pregelj se je izpela s čisto tonsko prosojnostjo in prožnostjo, želeli bi si le nekaj koloraturnih pasusov v njenem partu. Sopran Gaje Sorč je bil izrazno zrel in neoporečen. Katja Konvalinka je lahkotno prehajala iz vloge v vlogo, impresivno je utelešala smrt z zloveščim samozavestnim smehljajem, iskreno predano materinsko energijo in grofičino vzvišenost. Glasovno je suvereno podajala nežnejše melodiozne pasuse, tako kot tudi dinamično zahtevnejše in bolj razburljive viške, pri čemer je le mestoma tonu zmanjkalo nekaj bleska. Mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran je igralsko izstopala, zadela je bistvo Lojzkine jezikavosti in domišljavosti ter nas prevzela kot dobrohotna slepa Tončka. Klemen Torkar nas je prevzel z značilno barvno lepoto in gladkostjo svojega tenorja. Morda se nam je malo bolj vtisnil v spomin kot igriv in hudomušen Kanarček, manj pa kot Edvard. Glasovno suveren, čeprav na nekaterih mestih nekoliko manj prodoren, je bil igralsko predan Klemen Gorenšek.

Ansambel sedmih glasbenikov je vodil dirigent Simon Dvoršak, ki se je z natančnim branjem partiture uspešno prebil do muzikalno tehtnih vsebin. Te so najbolj poudarjeno izvedli Mile Đurđević na harmoniki, saksofonistka Tia Ivajnšič, flavtistka Nina Rupnik in tolkalka Anja Lavrenčič.  Izvedbo je reševala tudi izjemna prilagodljivost violinista Uroša Bičanina, ki je svoj part na hitro asimiliral, saj je vskočil namesto violinistke Mojce Batič.