Obrat vijaka

V Cankarjevem domu se je 11. maja odvila premiera enega pomembnejših opernih del 20. stoletja – izvedbe Obrata vijaka Benjamina Brittna se je lotila Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani s pomočjo Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Prva uprizoritev tega dela v Sloveniji morda nakazuje pomemben repertoarni premik v domači operni instituciji, med drugim zato, ker je izhajala iz nadobudnih mladih glasbenih moči. 

Zelo omejene scenske razmere Linhartove dvorane so od režiserja Igorja Pisona in njegove ustvarjalne ekipe terjale veliko mero prilagajanj in domišljije. Sceno so sestavljali zgolj stoli, ki so jih pevci razporejali v vrste po odru in z njimi ponazarjali prostore »graščine«, ki so pod peresom Henryja Jamesa pridobili strašljive, skrivnostne in nadnaravne dimenzije. Teh se seveda s tako enostavno scenografijo ni dalo vzbuditi, zato se je fokus preusmeril k igri nastopajočih. Mladi pevci so presenetljivo dobro zagrizli v ta trdi interpretativni oreh in poskrbeli za to, da je zgodba o duhovih in zlu, ki prežame človekovo psihologijo, prišla resnično v ospredje. 

Igralski potencial se je verjetno tako uspešno aktualiziral tudi zaradi dobrega režijsko-dramaturškega koncepta, ki je novelo Henryja Jamesa osvetlil z vidika psihološke travme in duševne bolezni. Zanimivo je bilo izpeljano aludiranje na vzporednice med duševno boleznijo in obsedenostjo z »duhovi«. Uprizoritev komorne opere je zato po eni strani morda iskala stik z Brittnovo lastno senco, njegovo globljo osebno ravnjo, ki jo je zaznamovalo nagnjenje do mladostnikov, in seveda z izbiro takšne tematike za glasbeno-gledališko ustvarjanje. Dogajanje je bilo postavljeno na enostaven in mestoma prav izviren način v sodobni čas, denimo, ko sta otroka Flora in Miles igrala video igrice.

Poleg režijskega premisleka so operno uprizoritev odlikovale dobro izdelane pevske vloge, ki so že v tem študentskem stadiju presenetljivo primerljive z delom izkušenih profesionalnih glasov, stalnic slovenskih opernih odrov. Igralsko je najbolj angažirano blestela Guvernanta Tajda Jovanovič, katere čist in svetlejši sopranski zven je mestoma označeval malce (pre)hitri vibrato v zelo ozkem ambitusu. Gospo Grose je s temnejšim in solidnim sopranom suvereno uprizorila Ana Pavlov. Soj žarometov je v presunljivi Florini ariji posrkala vase Nataša Trček s svojim izjemno barvitim, gibkim in mehkim glasom. Globlji glas Monike Fele je tudi prišel do pravega opernega izraza, med drugim v polnosti njenega vibrata, deček Miles pa je zaživel v interpretaciji Inez Osina. Z lahnim lirskim tenorskim glasom se je izkazal Rok Ferenčak v prologu, medtem ko je bil Domen Anžlovar glasovno nekoliko manj prodoren.

Fascinantna melodičnost Brittnove dvanajsttonske vrste, tonsko slikanje zvokov narave in motiv vijaka so bili lepo osvetljeni v čuječi interpretaciji dirigenta Simona Dvoršaka. Komorni orkester Akademije za glasbo je večinoma ves čas ostal dinamično usklajen s pevci. Ansambel je podal spretno in vživeto glasbeno podobo tega dela, katerega umestitev na repertoar zaznamuje, tako upam, trajni premik v operni zavesti slovenskih opernih ljubiteljev.