26.01.2025

Opera kot sodobna umetnost?

Operni laboratorij v sklopu festivala Minuta za opero.

Matjaž Zorec

Operni laboratorij na festivalu Minuta za opero.
Foto: Matjaž Zorec

Medij opere dandanes in nasploh deluje, kot da je v samem bistvu arhaičen. So seveda tudi slavne izjeme, kot je Mozartova Figarova svatba, ki je tik pred francosko revolucijo uprizarjala tedaj aktualne in napredne ideje vzhajajoče buržoazije. Večji del oper pa se tudi v najbolj progresivnih izvedbah naslanja na nekdanjost, na horizont, ki vsaj na ravni sižeja ni povezan s katerokoli sedanjostjo, naj bodo to predloge iz grških in rimskih mitov v baročni produkciji ali germanska mitologija kot podlaga za vznik modernega nacionalizma v Wagnerjevih stvaritvah. Slišna je najmanj oddaljena sorodnost vseh kompozicij; minimalizem prepariranega klavirja, specifična atonalnost, uokvirjena v parametrih konkretnega dela, ter vseskozi izrazita dinamičnost na abstraktni ravni funkcionirajo zgledno – glasba zlahka uteleša koncept, koncepte zlahka zlivamo s to zelo konkretno glasbo. Zadevo pa nekoliko zakomplicira operna razsežnost, dramaturški okviri in predpostavke, besedne in gledališke konkretizacije; sprva delujejo regresivno, kot bi opera v njihove vsebine že po svojem pojmu vnašala arhaičnost.

Danes je operna produkcija institucionalizirana v državnih gledališčih, ki bolj ali manj izvajajo in uprizarjajo kanonizirana dela, mestoma posodobljena s pretežno neposrečenimi aktualizacijami, onstran tega pa bi težko govorili o izvedbah ali novih kompozicijah, katerih vsebina bi bila naša sodobnost. V tem smislu je zato posebej zanimiv festival Minuta za opero, ki izhaja iz koncepta minutne opere Slavka Osterca in nastaja v produkciji Kulturno umetniškega društva Cona 8 v sodelovanju s Festivalom Ljubljana proizvaja tako rekoč kontraintuitivno idejo opere.: opero kot umetnostni medij, ki naj nagovarja najbolj neposredne družbene situacije. Vrhunec tega je Operni laboratorij, kjer so bile v sklopu festivala izvedene praizvedbe treh minutnih oper, in sicer Homus Jerneja Bedekoviča v izvedbi skladatelja, Martine Burger in Mateja Prevca, Ionesco Aleksandre Naumovski Potisk v izvedbi skladateljice, Martine Burger in Petra Juda ter Postranska stvar Eve Ostanek v izvedbi skladateljice, Martine Burger in Mateja Prevca. Skladateljici in skladatelj so pevce spremljali na prepariranem klavirju, Bedekovič in Ostanek sta tudi avtorja libreta, medtem ko je libretist pri Ionescu Saša Potisk, ki je tudi režiser vseh treh del. Vse tri miniature se lotevajo sodobnih tem: Homus (neologizem iz besed humus in homo) z dramaturško preprostim opernim dialogom naslavlja sprejetost oziroma nesprejetost istospolno usmerjenih v heteronormativni družbi, Ionesco s pomočjo absurdnega sižeja in z raznolikimi vokalnimi tehnikami preiskuje dekonstrukcijo sodobne komunikacije, Postranska stvar pa obravnava naše zanašanje na množične medije in plehke vsebine.

Z glasbenega vidika je odgovor preprost; slišna je najmanj oddaljena sorodnost vseh kompozicij; minimalizem prepariranega klavirja, specifična atonalnost, uokvirjena v parametrih konkretnega dela, ter vseskozi izrazita dinamičnost na abstraktni ravni funkcionirajo zgledno – glasba zlahka uteleša koncept, koncepte zlahka zlivamo s to zelo konkretno glasbo. Zadevo pa nekoliko zakomplicira operna razsežnost, dramaturški okviri in predpostavke, besedne in gledališke konkretizacije; sprva delujejo regresivno, kot bi opera v njihove vsebine že po svojem pojmu vnašala arhaičnost. Če pogledamo konkretne primere: recitativnost in arijskost v Homusu sta v dramskem dogajanju izrazito goveja, če smemo tako reči, Janko in Metka na kavici z velikim patosom in ovinkarjenjem žvrgolita o tem, kako je Metka slišala homoseksualca fukat, ogorčenje pa je na koncu prepovečano in sprevrženo v absurd. V Ionescu je koncept izgubljajočega se jezika in komunikacije v precej absurdnem, s karnevalskim nesmislom sredi banalne vsakdanjosti podan pretirano in preočitno z nerazumnim blebetanjem, medtem ko Postranska stvar deluje nekako na preseku teh dveh variant.

A zakaj ne bi te operne regresije brali še malo bolj od blizu, zakaj ne bi regresivne arhaičnosti sprevrgli v pozitivni moment? Nenazadnje so normativni pogovori o istospolnosti dostikrat še bolj zagovedani od tega, kar spremljamo v Homusu – dozdevno neujemanje njegovih dialoških glasbenih linij in naše sodobnosti tako vzide v travestijo normativnih zabitosti. Besne ekshibicije vokalnih ekstravaganc in pomenskih nesmislov v Ionescu bi bile po drugi strani že same dovolj za utelešanje temeljne brezpomenskosti jezika, zato je absurd, ki ga proizvede njihovo nahajanje v domačijskem okolju pretežno odveč. Napovedovalska veščina, kakršno med drugim poustvarja Postranska stvar, pa je že dolgo vsaj v osrednjih medijih postala nekakšen slabo izvežban recitativ. 

Vse, kar intuitivno zaznamo kot pomanjkljivost, pretiravanje ali nesodobno izvajanje, lahko mislimo tudi kot temeljno resnico opernih objektov. To kaže na vitalno odprtost v poskusu revitalizacije bolj ali manj neživega oziroma konservativnega medija. Prav eksperimentiranje je nenazadnje znak, da umetnost še vedno živi. Pa četudi le za minuto.