Človek iz sence rocka v opoziciji

Novembra lani sem v okviru razstave RIO: Begnagrad, Srp, D’Pravda v ljubljanski galeriji P74 vodil pogovor s člani navedenih zasedb, ki so tvorile jedro našega rocka v opoziciji na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta leta. O tem sproščenem kramljanju, polnem spominov in različnih refleksij, ste si oziroma si lahko preberite v izčrpnem povzetku Dušana Mijanovića. Manjkajoči člen v tej debati je bil Aleks Lenard, zagotovo najodgovornejša in ključna oseba za uveljavitev in prepoznavnost gibanja Rock in opposition (RIO) v našem (sub)kulturno-glasbenem prostoru. S pisanjem za različne slovenske časnike, predstavljanjem in vrtenjem izvajalcev tovrstne muzike na Radiu Študent in kratek čas tudi na drugem programu Radia Ljubljana ni le seznanjal in širil, ampak tudi osmišljal prakso tega internacionalnega glasbenega gibanja/pojava in legitimiral njegove vrednote v našem prostoru, vse skupaj pa nagradil in materializiral z organizacijo koncertov RIO bendov pri nas. Vrzel na omenjenem pogovoru in posledično v Dušanovem povzetku dopolnjujem z zapisom, ki temelji na informativnem, bolj neformalnem in še neobjavljenem intervjuju z Aleksom Lenardom, ki je nastal pred devetimi leti sredi vročega poletja na peronu med tiroma 3 in 4 na ljubljanski železniški postaji. Čeprav se je izraz RIO prijel slovenske grude in postal pojem v besednjaku tedanje rock kritike za muziko, ki je s progresivno in avantgardno potenco prestopala žanrske omejitve in se ni ozirala nanje; čeprav je RIO imel občinstvo in tudi domače zasedbe, ki so sodile pod njegov klobuk, a se z njim niso direktno identificirale; čeprav je ljubljanski ŠKUC nadaljeval s prirejanjem koncertov tovrstnih zasedb, je silovitost, s katero se je RIO uveljavil na začetku osemdesetih let, kmalu pojenjala. Eden, če ne kar poglavitni razlog za to je bil, da se je Aleks Lenard kmalu po tem, ko je leta 1982 dobil redno službo, tiho umaknil s prizorišča, organizacija mu je »pobrala preveč časa«. In domača scena je ostala brez pomembnega posrednika muzike, ki te ni le predstavljal, posredoval in afirmiral, ampak jo na svoj način tudi poosebljal v našem prostoru.

Aleks Lenard se je v etru Radia Študent pojavil sredi sedemdesetih. Na povabilo Staneta Sušnika je med letoma 1974 in 1978 vodil oddajo Untergrunt molekule, eno prvih radijskih oddaj, posvečenih eksperimentalni glasbi pri nas. Kot pove že ime, se je v njej posvečal izrazito nekomercialnim, podzemnim glasbenim tokovom. Sukal je progresivni rock, krautrock, nemško elektronsko glasbo, ameriški outsider rock in ostalo »odštekano« glasbo, npr. Captaina Beefhearta, Kinga Crimsona, Magmo. Ko je izbruhnil punk na Slovenskem, ni bil več na Radiu Študent, je pa redno pisal in objavljal glasbene članke v Mladini, Tribuni, Stopu, Glasbeni mladini, Nedeljskem dnevniku in tudi za jugoslovansko revijo Džuboks. Po plošče je hodil v Avstrijo in Italijo, ker pa je bila tudi po ploščarnah za mejo ponudba omejena in se je težko našlo plošče izbranih manj znanih in uveljavljenih izvajalcev (npr. Henry Cow, Faust, Residents), je kot ostali glasbofili naročal plošče po pošti, jih izmenjaval z ljudmi po svetu. Pošiljal jim je plošče jugoslovanskih izvajalcev, ti pa so njemu vračali vroče plošče tistega trenutka. Za informacijami je listal po tujem glasbenem tisku in navezoval stike z različnimi akterji in založbami po svetu. 

»Za potrebe radijske oddaje sem naročal plošče iz tujine. Pošiljali so mi tudi promo izvode, npr. založba Ralph Records, ki mi je enkrat poslala 3rd Reich'n'Roll skupine Residents. Prispela je, ko sem bil pri stricu v Bohinju, kamor me je poklicala stara mama. Sporočila je, da me išče policija in da se moram takoj, ko se vrnem, javiti na viški policiji. Nisem imel pojma, za kaj gre. Ko sem se javil na policiji, so me dali v sobo, kjer sem čakal uro in pol. Potem se je pojavil neki tip, ki se je predstavil kot uslužbenec službe državne varnosti. Začel me je zasliševati, kakšno korespondenco imam s tujino, če kaj hodim v tujino, če dobivam na dom kakšno sovražno emigrantsko literaturo, če sem povezan s kakšnimi terorističnimi organizacijami v tujini, če je Chris Cutler, s katerim sem si takrat že dopisoval, povezan s politično emigracijo. Ko me je izprašal, mi je povedal, da sem na carinsko pošto pri železniški postaji dobil eno ploščo s sovražnimi, nemškimi nacističnimi simboli in da greva skupaj dvignit to ploščo. Bila je naslovljena name, zato je ni mogel dvigniti. Pri sebi nisem imel dovolj denarja za carino, zato me je odpeljal k stari mami, ki mi je posodila denar. Na pošti sva dvignila ploščo in jo odnesla na policijo na Prešernovo, kjer so odprli paket in me začeli zasliševati. Mislili so, da gre za nacistično propagando, da so na plošči Hitlerjevi govori, saj je na naslovnici plošče Hitler s korenčkom. Sploh niso dojeli, da gre za parodijo. Potem so pripeljali prevajalca za nemščino, ki pa ni razumel angleščine, v kateri je spremni tekst na tej plošči. Sam sem jim prevedel ta tekst, ki govori o rock'n'roll hitih iz šestdesetih let, s katerimi so Residents hoteli pokazati, kako je rock'n'roll opral možgane ljudem, podobno kot jih je tretji rajh Nemcem. Na policiji niso imeli angleškega prevajalca, zato so rekli, da mi ne verjamejo in da bodo začasno zasegli ploščo, ki jo bodo še preposlušali. Dali so mi potrdilo o zasegu plošče in mi rekli, da me bodo obvestili, kakšen bo nadaljnji postopek zoper mene. Po dveh mesecih sem jih šel vprašat, kaj je z mojo ploščo in če mi jo bodo vrnili. Ne, so rekli, ploščo bomo zadržali, ker je ovitek izredno sovražen in usmerjen proti naši družbeni ureditvi, dali jo bomo v vašo kartoteko,« se je ene od svojih številnih štorij z državnimi organi spominjal Aleks Lenard. 

Ko je konec sedemdesetih let zasledil, da je bilo ustanovljeno glasbeno gibanje Rock in opposition, je stopil v stik s pobudnikom, ustanoviteljem in koordinatorjem gibanja Chrisom Cutlerjem, bobnarjem skupine Henry Cow. »Takšno glasbo sem vrtel že prej, ko se ji še ni reklo Rock in opposition, in ta RIO mi je padel kot naročen. Veliko sva si dopisovala s Cutlerjem. Veliko sem ga spraševal, on mi je ves čas pošiljal informativne biltene in knjižice. Pošiljal mi je plošče, svetoval mi je, na katere stvari naj bom pozoren. Dokler nisem navezal stika s Cutlerjem, nismo poznali Residents in podobnih stvari.«

Ideja RIO gibanja je bila povezati evropske avant-progresivne rock skupine v mrežo in z medsebojno pomočjo organizirati koncerte in turneje ter se tako zoperstaviti utečenim pravilom tedanje glasbene industrije, v kateri je dominirala angloameriška popularna glasba. Pod sloganom »The music the record companies don’t want you to hear« se je marca 1978 v Londonu zgodil prvi RIO festival, na katerem so nastopile zasedbe Henry Cow iz Anglije, Stormy Six iz Italije, Samla Mammas Manna iz Švedske, Univers Zero iz Belgije in Etron Fou Leloublan iz Francije. Obenem je bila ustanovljena založba Recommended Records (RēR), ki se je ukvarjala tudi z distribucijo drugih neodvisnih založb. Januarja 1979 je Aleks Lenard zapisal v slovenski reviji Stop: »Organizacija Rock in opposition (RIO) je mlada in še neizoblikovana. Bolj ali manj vzpostavlja medsebojno pomoč med skupinami iz različnih držav. Te skupine v večini delujejo zunaj industrije. RIO distribuira plošče, ki jih industrija ignorira. Merilo je umetniška kvaliteta in ne komercialnost. Šele z ustanovitvijo organizacije RIO so bili storjeni prvi koraki za krepitev naprednejše internacionalne zavesti in organiziranosti glasbene opozicije. RIO pospešuje distribucijo plošč v različnih državah, organizira koncerte, pospešuje izmenjavo informacij. (...) Njena moč je v kooperaciji in ne v tekmovanju.« Zaradi zanimanja, ki ga je zbudil omenjeni članek o Rock in opposition, je Lenard sredi februarja 1979 v Stopu objavil novega, Alternativni rock v ZDA, in v njem predstavil zasedbe Residents, Theoretical Girls, ZU, Dr. Space, The Muffins, Transmuseq, Pere Ubu, Parasites of the Western World in Decayes. 

Lenardova korespondenca s Chrisom Cutlerjem je prerasla v organizacijo RIO koncertov pri nas. Le dve leti po ustanovnem RIO festivalu v Londonu se je junija 1980 zgodil prvi RIO festival pod okriljem ŠKUC-a in Foruma. Ob tej priložnosti je Jadran Sterle predlagal, da bi za Televizijo Ljubljana posneli napovedni spot za festival. »Skupaj s D'Pravdo smo odšli v Rio odigrat Internacionalo,« se je spomnil Lenard. »Vsi smo se slekli do pasu, jaz sem igral na orglice, D'Pravda na saksofone, verjetno smo imeli še kladiva in srpe. Spot je bil posnet, vendar cenzuriran in nikoli objavljen.« Na prvi manifestaciji združenja RIO v vzhodni Evropi so se v dveh večerih v središču Ljubljane, na vrtu gostilne Rio, zvrstile francoska zasedba Art Zoyd, italijanska Mamma Non Piangere, belgijska Univers Zero in domača Srp. Da se je RIO zgodil v Riu, to je bilo »bolj za hec, da se ni vedelo, ali RIO pomeni Rock in opposition ali gostilno Rio«. V istem času je Igor Vidmar pregovoril Aleksa Lenarda, da se je vrnil na Radio Študent, kjer je predstavljal RIO bende in sproti seznanjal s tovrstno alternativno produkcijo, kar je bila odlična podlaga za večjo pozornost in boljšo seznanjenost občinstva ter nadaljnjo organizacijo koncertov in nenazadnje tudi za krepitev mednarodnih povezav.

»Do leta 1981 sem organizirali že precej koncertov RIO skupin v Ljubljani. In enkrat mi je telefoniral en tip in mi ponudil bend, ki da bo na poti iz Italije v Avstrijo prečkal Slovenijo, in ker je imel prost termin, je bil cenejši. Ko sem ga vprašal, za kateri bend sploh gre, je povedal, da je menedžer Siouxie & The Banshees in da mu je mojo številko dal Nick Hobbs, ki je bil menedžer skupine Henry Cow od leta 1974, ko so začeli delati z založbo Virgin, za katero je snemal Mike Oldfield. Nick Hobbs je s Chrisom Cutlerjem ustanovil Rock in opposition. Tako smo se začeli meniti za koncert. O ponudbi sem obvestil Zorka Škvora s ŠKUC-a. Spraševala sva se, kaj narediti s tem bendom, ki popolnoma odstopa od tega, kar smo delali dotlej; ali naj ga združimo s še enim RIO bendom ali kaj? Ugotovila sva, da bi bilo najbolje organizirati ločeni koncert, ker preprosto ni šel skupaj z RIO-om in bi ljudje začeli mešati in bi mislili, da je tudi to RIO. Potem sem bil na neki prireditvi v galeriji ŠKUC, kjer smo se menili o tem, in to je slišal Igor Vidmar. Vprašal me je, o katerem bendu je govor. Ko sem mu povedal, da gre za Siouxie & the Banshees, se je zelo zainteresiral in me vprašal, če bi mu prepustil ta koncert. 'Ja, seveda!' Ta koncert mi je bil samo v breme, takšna muzika mi ni bila všeč. Z Vidmarjem sem šel k Peru Lovšinu na Kodeljevo, kjer smo se zmenili, da bodo še Pankrti zraven in da bo koncert v dvorani na Kodeljevem. Tako je Vidmar prevzel koncert, midva s Škvorom pa nisva imela nič več s tem.« 18. junija 1981 se je na Kodeljevem zgodil za prvi koncert v organizaciji ŠKUC R.O.P.O.T.-a.

Dober odziv na RIO v Riu je botroval drugi ediciji, ki se je je lotil ŠKUC pod taktirko Zorka Škvora in Bratka Bibiča. Zaradi omejenih finančnih sredstev se je program osredotočal na bolj ali manj domače izvajalce. 17. decembra 1981 se je v Festivalni dvorani v Ljubljani zgodila novoletna razprodaja slovenske alternativne glasbe, na kateri so nastopili Pleh banda z godbo na pihala, primorski folk trio Istranova, narodnozabavni ansambel Begnagrad, gost iz Trsta Alfredo Lacosegliaza, neoprešernovski poet Andrej Rozman – Roza, operno-baletni projekt Srp, tedaj naš najortodoksnejši punk bend D’Pravda, specialni gost Marko Brecelj (brez Ivana Volariča – Fea), celotni program pa je povezoval Emil Filipčič, ki mu je Tribunin recenzent dogodka, Marko Uršič, že januarja 1982 vizionarsko podelil Prešernovo nagrado, in sicer za leto 2001. (Zmotil se je samo za deset let, Filipčič je nagrado prejel leta 2011.) »To je bil domači RIO festival,« je povedal Lenard in navrgel nekaj drobcev z dogodka: »Gojmir Lešnjak – Gojc je stopil ob bok Emilu Filipčiču, da sta skupaj vodila dogodek. Z Rozo je nastopil Marko Kovačič, skupaj sta žonglirala in recitirala. Šlo je za zametek Ane Monro. Ko so igrali Begnagrad, so iz kleti Festivalne dvorane uleteli pretepači ter začeli razbijati in pretepati ljudi. Bratku Bibiču so razbili nos, da smo ga odpeljali v bolnico, tipi so pa izginili. Šlo je za provokacijo. Ves čas so nam skušali minirati koncerte, velikokrat so prišli na otvoritve in razstave v galerijo ŠKUC povzročat nered.« 

Galerija ŠKUC je bila ob Disku Študent/FV konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let središče ljubljanske alternativne scene, kjer se je skoraj vsak dan kaj dogajalo: razstave, filmi, predavanja, recitali, koncerti. Predvsem pa je to bilo zbirališče, kjer je Aleks Lenard med ostalimi spoznal Dejana Kneza. »Ko je bil v vojski, sem mu pošiljal kasete. Ob Throbbing Gristle, Cabaret Voltaire in This Heat sem ga seznanil z Metabolist, ki sem jih potem slišal v zgodnjih Laibach. Dejan mi je dal prve kasete od Laibach. Šlo je za čisti, brezobličen noise. Čeprav Dejan ni hotel, da bi kasete dal komu naprej v poslušanje, recimo Vidmarju, sem jih dal Samu Ljubešiću, ki je z ekipo iz kluba istrskih študentov, ki so prevzeli Disko Študent, organiziral prvi koncert Laibacha v Ljubljani, v Disku FV. Nato smo Laibach uvrstili na tretji RIO festival,« ki se je zgodil na začetku junija 1982, še pred Novim rockom '82, v preddverju Plečnikovih Križank. Ob novincih Laibach so nastopili še nemški Nekropolis, francoski Art Zoyd, domača D’Pravda in Begnagrad ter nizozemsko-angleška skupina Black Sheep s Chrisom Cutlerjem za bobni, ki se je posebno navdušil nad D’Pravdo. »Po tem nastopu so me na Mladini vprašali, če bi naredil intervju z Laibach, o katerih še ni bilo ničesar v medijih. Zmenil sem se za intervju in že takrat sem jim moral dati vnaprej napisana vprašanja, na katera so pisno odgovorili. Manj znano je, da so Laibach pripravili celovito grafično podobo tiste številke Mladine, tematsko naslovnico in še neke slike za notranjo opremo. Hoteli so opremiti celo številko, vendar ni šlo skozi, tega si takratni urednik ni upal objaviti. Knez je celo nekaj časa razmišljal, da sploh ne bi dovolil objave intervjuja, vendar se je na koncu izšlo, da je bil objavljen brez cenzure, takšen, kot je bil oddan.«

Čeprav se je izraz RIO prijel slovenske grude in postal pojem v besednjaku tedanje rock kritike za muziko, ki je s progresivno in avantgardno potenco prestopala žanrske omejitve in se ni ozirala nanje; čeprav je RIO imel občinstvo in tudi domače zasedbe, ki so sodile pod njegov klobuk, a se z njim niso direktno identificirale; čeprav je ljubljanski ŠKUC nadaljeval s prirejanjem koncertov tovrstnih zasedb, je silovitost, s katero se je RIO uveljavil na začetku osemdesetih let, kmalu pojenjala. Eden, če ne kar poglavitni razlog za to je bil, da se je Aleks Lenard kmalu po tem, ko je leta 1982 dobil redno službo, tiho umaknil s prizorišča, organizacija mu je »pobrala preveč časa«. In domača scena je ostala brez pomembnega posrednika muzike, ki te ni le predstavljal, posredoval in afirmiral, ampak jo na svoj način tudi poosebljal v našem prostoru.