22.03.2018
Dejan Bravničar (1937–2018)
V torek je pri 80. letih umrl violinist Dejan Bravničar. S svojim delom na koncertnih odrih, v snemalnih studiih in v vlogi mentorja se je uvrstil med ključne slovenske glasbenike druge polovice 20. stoletja.

V torek je pri 80. letih umrl violinist Dejan Bravničar. S svojim delom na koncertnih odrih, v snemalnih studiih in v vlogi mentorja se je uvrstil med ključne slovenske glasbenike druge polovice 20. stoletja. S temeljito mednarodno izobrazbo, razmeroma širokim repertoarjem, številnimi posnetki in dviganjem ravni domačih mladih glasbenikov ostaja zapisan v skupnem spominu naše kulture.
Sin skladatelja Matije Bravničarja in baletne plesalke ter koreografinje Gizel Bravničar je že v mladosti vsrkaval različne umetnosti. K violini ga je usmeril prav oče, sam dober violinist in nekdanji član orkestra ljubljanske Opere ter avtor pomembnega violinskega opusa. Prva leta ga je učil pomemben violinski pedagog Fran Stanič, na akademiji za glasbo je diplomiral pri Karlu Ruplu, nato pa je bil leta 1957 kot edini slovenski violinist sprejet v razred legendarnega Davida Ojstraha na državnem konservatoriju Čajkovskega v Moskvi. Izkušnja zahtevnega, izzivov polnega študija v Moskvi je Bravničarja temeljito zaznamovala in brez nje ne bi bil tako dober interpret ruskih mojstrov, kot ga slišimo na posnetkih Stravinskega in Šostakoviča. Z Ojstrahom je tudi po treh letih študija ostal v stikih in pot plemenitenja svoje igre nadaljeval še na Akademiji svete Cecilije v Rimu pri sloviti violinistki Pini Carmirelli.
Po vrnitvi v Ljubljano je intenzivno nastopal in kmalu postal profesor violine na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je bil pozneje osem let tudi dekan. Na rednem sporedu je imel kar 52 violinskih koncertov, večinoma železnega repertoarja, a tudi z baročnimi skladatelji in izbranimi mojstri 20. stoletja. Občutljivo je ozvočil Mendelssohna, violinski in dvojni Brahmsov koncert, podobno zahtevno simfonično gradnjo Sibeliusa, izzivalno grotesko Stravinskega in temačne poudarke pri Bartóku. Komorno glasbo je pogosto izvajal z Leonom Engelmanom, z Acijem Bertoncljem in Cirilom Škerjancem pa so sestavili dolga leta uspešen Trio Tartini.
Kot sin enega najpomembnejših slovenskih komponistov je imel vpogled v skladateljsko delavnico. Spominjal se je, da je očetu redno igral dele nastajajočih skladb, in ta glasba ga je spremljala celo življenje. Najpomembnejša teh del so Koncert za violino in orkester, posvečen sinovemu učitelju Ojstrahu, Fantasia rhapsodica za violino in orkester, iz vrste del za violino in klavir pa na primer Tango mouvement, Elegia nocturna, Suonada in modo antico. Dejan Bravničar je pripravil tudi redakcijo violinskih skladb in jih izdal v modernejši obliki. Poleg očetovega opusa je poskrbel za dobre izvedbe mnogih drugih domačih skladateljev, denimo Lucijana Marije Škerjanca, Marijana Lipovška, Daneta Škerla, Primoža Ramovša, Jakoba Ježa in Janeza Matičiča.
Ob lanski osemdesetletnici violinista je izšla antologija njegovih obnovljenih ključnih posnetkov. Ti nam dajejo živ vpogled v violinistovo umetnost – ta je dovršena, vzdrži visoke standarde violinske igre, a prepriča zlasti s popolnoma predanim in eruditskim odnosom do velikih glasbenih del.